« Back slovensko english

September, 2021

Marija Mojca Pungerčar: NINA NANO

Vabljeni na razstavo Marije Mojce Pungerčar Nina nano!

Stekleni atrij Mestne hiše v Ljubljani
28. 9. – 15. 11. 2021
Razdstava je podaljšana do 14. 11. 2021!

Odprtje razstave bo v torek, 28. 9. 2021 ob 18. uri.

Foto: Nada Žgank

Večja fotografija za medije

e-Vabilo
————————————
Spremljevalni besedili Ize Pevec in Marije Mojce Pungerčar:

MARIJA MOJCA PUNGERČAR – NINA NANO

Še preden deklice začnejo izbirati lastne obleke, verjetno številne med njimi že oblačijo svoje punčke, med katerimi so seveda tudi figure nemogoče idealiziranih odraslih žensk, kot so najbolj znane barbike. Kljub temu da se tudi v tej ponudbi dogajajo pozitivni premiki, še vedno ostaja relevantno že znano vprašanje – kako nas v otroštvu zaznamujejo družbeno posredovani ideali? Kakšne ženske si kot deklice želimo postati? Naš osebni stil se seveda tekom življenja spreminja, a da spomini iz otroštva (seveda ne le na oblačila punčk, temveč morda še bolj na podobe iz medijev in obleke bližnjih), gotovo ostajajo z nami, nas spomni tudi literatura (1).

Čas otroštva in svet odraslosti pa v svojem novem projektu Nina nano sooča Marija Mojca Pungerčar, umetnica, ki nas pogosto opominja na pripovednost oblek. In če sem besedilo ob njeni nedavni razstavi zaključila z mislijo, da oblačila sodelujočih v projektu Osebna koda obleke posredno pripovedujejo tudi, kdo je Marija Mojca Pungerčar, je to vprašanje zdaj bolj neposredno prestavljeno v preplet odraslosti in otroštva. Umetnica namreč razstavlja miniaturne replike oblek, ki jih je šivala zase v več desetletjih domačega šivanja. Številne med njimi je sicer sčasoma podarila, a jih pred tem še dokumentirala. Ker je preostanek blaga pogosto shranila, je tudi večina miniaturnih oblačil izdelanih iz preostanka originalnih tkanin.

Pred nami se tako razproste svojevrstna pomanjšana dokumentacija umetničinega sloga. Ker gre za kose, ki jih je ustvarjala sama, je seveda motiv avtoportreta prek oblačil še izrazitejši kot če bi šlo za kupljene obleke. Prenos v miniaturni format vzbuja več misli, asociacij in dojemanj – v luči interpretacije oblačil kot pripovedi o tem, v kakšni zgodbi se želimo predstaviti sebi in drugim, pa je seveda najbolj zgovoren namig na otroštvo. Kot pravi sama, se sprašuje, kako se njena oblačila, ki si jih je ustvarila tekom let, ujemajo s takrat megleno predstavo o bodočnosti, o sebi kot odrasli. Pomanjšana forma še stopnjuje odtujenost, odmik, ki ga kdaj čutimo ob pogledu na lastno fotografijo – toliko bolj seveda, če gre za fotografijo iz časa otroštva, ko oblek nismo izbirali sami, ali pa morda iz najstniških let.

Marija Mojca Pungerčar z združitvijo odraslega in otroškega sveta pokaže, da podoba sebe kot si jo želimo ustvariti, ni nič bolj realna kot so realne naše otroške predstave o odraslosti.

Iza Pevec

(1) Kot sem navajala že v besedilu ob njeni razstavi Osebna koda obleke, se materine obleke (rdečih in vijoličnih rož na črnem ozadju) iz časa otroštva spominja denimo tudi Virginia Woolf.
————————————

ŠIVANJE KOT IGRA

Sedemdeset miniaturnih ženskih oblačil na razstavi Nina nano predstavlja vrh ledene gore oblek, ki sem jih doslej sešila zase. Nastajale so iz potrebe po šiviljskem ustvarjanju, ki pa ni vedno sledilo potrebi po novih oblekah. Številne obleke sem tako le malo nosila in me na podlagi razstavljene »nano« kolekcije pravzaprav ne bi bilo mogoče prepoznati.

V projektu Nina nano soočam otroški in odrasli svet. Oblekice, ki v otroštvu nastopajo pri igri s punčkami, so v projektu enake kot obleke odrasle ženske v njenih vlogah in dejavnostih.

Kadar se spominjamo svojih meglenih otroških predstav o bodočnosti, smo lahko zelo začudeni. Ali pa ne, če smo ženske. Marsikdaj preberem, kako se ženske pri razlaganju, zakaj so se odločile za določen poklic, sklicujemo na to, da smo to rade počele že kot deklice. Ženske smo torej tisti del človeštva, ki planira zgodaj, načrt za življenje si naredimo že v otroštvu. Kot deklice preoblačimo lutke in se pri tem vživljamo v namišljene in zaželene vloge. Nekatere si obleke za svoje vloge šivamo same.

V mladosti mi ni bilo za šivanje nikoli škoda časa, kasneje sem mu ga morala bolj premišljeno odmerjati. Kreacije na razstavi so tako zmes različnih pristopov, od katerih tudi skrajni šiviljski minimalizem kljubuje potrošništvu in njegovi zapovedi po nenehnem kupovanju cenenih oblek.

Blago mi od nekdaj sproža nezadržno željo, da bi iz njega nekaj naredila. Vsakršno blago, še posebej pa tekstilni ostanki, kar je najbrž povezano s tem, da so bili odrezki v otroštvu zame edino dostopno blago. To se danes srečno ujema z merili trajnostnega in odgovornega ravnanja s surovinami. Tudi obleke na razstavi Nina nano so narejene iz shranjenih tekstilnih ostankov. To so moje magdalenice, sprožilke spominov o šiviljskem delu kot igri.

Marija Mojca Pungerčar

————————————

O PROJEKTU:
Avtorica projekta: Marija Mojca Pungerčar
Produkcija: KUD Trivia
Spremni besedili: Iza Pevec, Marija Mojca Pungerčar
Fotografije: Nada Žgank
Zasnova prostorske postavitve: Vanja Mihelič
Šivanje: Marija Mojca Pungerčar, Tina Kolenko, Eva Ajnik
Izdelava obešalnikov in tehnična podpora: Marjan Kokot
Oblikovanje plakata in vabila: Mojca Janželj Tomažič/Kontrastika

Zahvaljujemo se Marjanu Kokotu, Evi Ajnik, Tini Kolenko, Mojci Seliškar, Bredi Pungerčar in Arneju Pungerčar.

————————————

STEKLENI ATRIJ JE ODPRT:
Od 28. 9. – 30. 9.: od 8. do 22. ure
Od 1. 10. – 7. 11.: od 8. do 20. ure

Ob vstopu v Mestno hišo je potrebno predložiti elektronsko ali pisno dokazilo o izpolnjevanju pogoja PCT (P – prebolevnik, C – cepljen, T – testiran).

————————————

O AVTORICI:

Marija Mojca Pungerčar (1964) je leta 1989 diplomirala iz slikarstva na ALUO v Ljubljani in leta 2001 magistrirala na San Francisco Art Institute v ZDA.

Od leta 1983 razstavlja doma in v tujini. V zadnjih letih se je samostojno predstavila z razstavami Osebna koda obleke (2021) v galeriji Spomeniškovarstveni center, Ljubljana, Portable Home – Stara in nova normalnost (2020) v Ustvarjalnem centru Švicarija, Ljubljana, Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina (2019) v galeriji Spomeniškovarstveni center, Ljubljana, Tri botanične zgodbe (2018) in Predvideno je prehodno obdobje (2017) v Ustvarjalnem centru Švicarija, Ljubljana ter Prava Runotova Volna v Galeriji Kresija, Ljubljana (2016).

Med njenimi pomembnejšimi skupinskimi razstavami v zadnjih letih so: Mednarodni bienale likovnih umetnosti Kranj (2020), Živele! 25 let filma in videa, Mesto žensk, Ljubljana (2019), Druga eksplozija – 90. leta, Galerija Škuc, Ljubljana (2016), Krize in novi začetki (Slovenska umetnost 2005 – 2015), MSUM, Ljubljana (2015), 9000 km Häppchen – wanderndes Wissen, Altes Kino Sandleiten, Dunaj (2015), Do It Together, Festival Urbanize!, Dunaj (2015), Memory Lab. Photography challenges History, MUSA – Museum Start-Gallery Artothek, Dunaj (2014), Pazi, delo!, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana (2014), Vmesna postaja 1:1, MSUM, Ljubljana (2013).

Njena priznanja in nagrade vključujejo priznanje na Mednarodnem bienalu likovnih umetnosti Kranj, Priznanje Riharda Jakopiča, nagrado na Festivalu neodvisnega filma, štipendijo Avstrijske akademske izmenjave, štipendijo ArtsLink in Fulbrightovo štipendijo.

Več o avtorici
————————————

KONTAKT:
mojca.pungercar(at)guest.arnes.si
041 882 593
—————————

Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS.
—————————


 

 

Trivia Records Zapisi

  • Lately i am acquiring some finger dexterity again. The victims are some relatively newly developed instruments (turboguitars, turboflutes and cirkulinos). Here is a selection of cutouts from various live situations - mostly as parts of Cirkulacija 2 program - from 2020 onwards.
  • Celjska interdisciplinarna impro zasedba s projektnim imenom Umoblodnica v sestavi: Iva Tratnik, Andreja Džakušič, Keiko Miyazaki, Estela Žutić, Simon Macuh, Dalibor Bori Zupančič, Borut Peternelj – Amper-o-mat. Posnetek nastopa 20. maja 2021 Cirkulaciji 2 | podhod Ajdovščina.
  • Generative algorithmic composition excerpts based on realtime video data for Francisco Tomsich "ELEGIJA | ELEGY" video installation presented from 10th to 21st July 2020 at Cirkulacija 2 Ljubljana Slovenia. Elegija (Elegy) is a mournful song performed by ensemble of video installations, sculptures and sound installation – made specifically for Cirkulacija 2’s premises. The installation setup was totally site-specific – for the new space of Cirkulacija 2 in Ajdovščina subway.
  • Field recordings in air and water during the Cirkulacija 2 visit in Finland. The place of rest and contemplation was at Future Lake near Helsinki and the performance place was on Merikerho club/ ship in Helsinki harbor. Boštjan Leskovšek was using the underwater recordings as his instrument. Here it is as separate album.
  • A recording of Cirkulacija 2 (Stefan Doepner, Boštjan Leskovšek, Borut Savski) performance at Merikerho club Helsinki Finland on 20th October 2018. Visit was part of two-way exchange between Ljubljana and Helsinki (Cirkulacija 2 and Koelse = Association of experimental electronics – Kokeellisen Elektroniikan Seura)
  • V gosteh v C2 je bil John Duncan, eden temeljnih sodobnih radikalnih umetnikov zadnjih štirideset let. Z Duncanom smo v veliki dvorani Cirkulacije 2 v treh dneh pripravili kvadrofonsko situacijo v kateri smo se zvrstili vsi sodelujoči. Domači sodelujoči: Iva Tratnik, Stefan Doepner, Boštjan Leskovšek in Borut Savski.
  • Double-bill/ triple action. On the occasion of Mike Hentz' Mental Landscapes lecture at Cirkulacija 2 - a concert occurred: Javier Areal Vélez – Argentinian composer and guitar improviser claiming to be open to any kind of participation visited C2. He was joined by the two local strummers: Leskovšek and Savski.
  • Moške sodobne različice vokaliziranja so izven gostilne ali cerkve (formatiranih oblik pevskih zborov) redke. Na pobudo Košnika, ob neposrednem nedavnem vzoru Tomažinke, je nastala ideja za uporabo glasu kot izhodišče in elektroakustične prijeme kot berglo za tri zvočne raziskave.
  • Ob otvoritvi sezone Cirkulacija 2 | leto 2017/ letnik X - prigodni kulturno-umetniški program – impro session, dva ali trije. Mali synthi velikega Boštjana in otožni zvoki mandolin – Savski + Cirkulino ter Kristl.
  • Bogdana Herman in Borut Savski sva leta 2010 zasnovala projekt Novokomponiranih slovenskih ljudskih, kar je rodilo sedem javnih koncertov in zbirni cd album. V letu 2016 se je začel novi krog slovenskih novoljudskih. Delni rezultati so že dostopni ...