Ozadje

THEREMICRO/ TEREMINI je vzdevek za najpreprostejši kapacitivni senzor, ki je v preteklosti dobil ime "teremin"  (originalno "termenvox" - po svojem izumitelju Levu Nikolajeviču Termenu). Izum sodi v pionirska leta radia - oziroma elektronske ojačitve - v leta po 1920. Gre pravzaprav za stranski produkt pri razvoju radia - predvsem raziskovanje elektronskega mešanja frekvenc (heterodinski princip) in izkušnje, da ima bližina človeškega telesa vpliv na sprejem radijskih valov - torej kapacitivnosti telesa. Pri termenvoxu je izumitelj izjemno lucidno uporabil predvsem sicer nezaželene pojave.

Prvi "termenvoxi" so bili narejeni s pomočjo elektronk, tu pa uporabljamo najbolj preprosta in najbolj razširjena CMOS logična vezja, ki so se pojavila na po letu 1970. Če naše vezje uporabimo neposredno kot instrument takoj vidimo, da ne ustvarja nežnega zvoka po vzoru starega termenvoxa - vendar pa ga lahko uspešno uporabimo kot senzor bližine telesa. Načrt sem prvič našel pred mnogimi leti v reviji za elektronike v času nekdanje Jugoslavije, kjer so ga povzeli po neki ruski reviji. V malo predelani obliki je na voljo tu.

Termenvox je v osnovi kapacitivni senzor, ki deluje na način primerjave frekvenc dveh oscilatorjev. En oscilator je stalne frekvence, drugi pa je prek antene povezan z neposredno okolico. Človek, ki približa roko deluje kot kondenzator in postane del nihajočega sistema oscilatorja. Čim bližja je roka, tem višja skupna kapacitivnost in tem nižja frekvenca nihanja. Prosto nihajoča frekvenca (telesa ni v bližini...) tega spremenljivega oscilatorja mora biti enaka kot frekvenca fiksnega oscilatorja - njuna razlika je tedaj nič.

Torej:     F_fix - F_var = F_avdio

Frekvenci primerjamo tako, da jih zmešamo skupaj (intermoduliramo) in izločimo vse višje intermodulacijske rezultate - pustimo le osnovno razliko med obema frekvencama - ki so v glavnem v slišnem spektru (okoli 20Hz do 20KHz).

Theremicro je najmanjši in najenostavnejši "termenvox" - elektronski detektor bližine. Prvič sem ga uporabil v objektu (in projektu) imenovanem "Okrogla miza" - izdelanem za nastop na avstrijskem radiu ÖRF 1 - v programu Kunstradio, drugič pa v nadgrajeni obliki pri projektu Marije Mojce Pungerčar imenovanem Singer, kjer so bili pripeti na tri šivalne stroje in poleg svojih šumov povzročali tudi mešanje treh zvočnih virov. Nekaj podobnih enostavnih vezij je moč najti na spletu - v glavnem so si v osnovi vsa zelo podobna - zgrajena z enakimi CMOS NAND vezji.

Kar nekaj teh vezij sem že sestavil, drugi so jih zgradili nekaj na  delavnici iniciative Cirkulacija 2 na festivalu Sajeta 2008. S predpisanimi  vrednostmi elementov so vsa delovala takoj in dovolj dobro - torej lahko rečemo, da je to že zrela "produkcijska faza".

Za antene smo uporabili različne kovinske stvari, zato pa je potrebno široko območje uglasitve. Glavni vzrok za zmanjšanje občutljivosti na bližino roke je bila vedno bližina sten ali tal. Med preizkušanjem različnih oblik žic kot antene se je najbolje obnesla "kačja" oblika, ki ima verjetno kaj opraviti z "yagi" antenami. Če kdo želi, lahko preveri optimalen razmak med valovi (valovnimi dolžinami) in višino valov (amplitudami)...

Zvok iz mešalnika je zelo oster in "umazan" zaradi vseh neparnih harmonikov, ki sestavljajo kvadraten signal. To je tudi glavni problem pri uporabi digitalnih logičnih vrat. Lahko bi skušali izločiti višje harmonske komponente, vendar zaradi širokega spektra, ki znaša nekaj oktav, to ni mogoče.

Kljub temu smo nekateri na koncertih v preteklih letih uporabljali neposreden zvočni izhod. Sam sem ga uporabil nekajkrat povezanega na avdio vhod računalnika kot kontrolno napetost (za programe kot so Ableton Live ali Pure data), kar je po mojem mnenju tudi prav način - uporabiti termenvox kot vmesnik...