|
MARIJA MOJCA PUNGERČAR nazaj na domačo stran / back to home page
IZBRANI ODLOMKI IZ KRITIK
THE SELECTED CRITIQUE EXCERPTS "Predstavljena dela obiskovalca spodbudijo k aktivnemu razmišljanju o družbenih vprašanjih, ki jih avtorica obravnava, in k refleksiji o lastnih predsodkih, stereotipih in družbenih normah. Njena razstava je zaznamovana z izjemno močjo, subtilnostjo in odprtostjo, ter vabi obiskovalca k razmisleku o njegovem odnosu do identitete, spola, telesnosti ter izzivov, s katerimi se srečujemo."
Adrijan Praznik, Marija Mojca Pungerčar: Niti, sukanci in konci, FB Galerija Simulaker, 2023 "Linije sile so napravile premik v mediju: pomik k performansu skozi žanr modne revije, pri čemer so problematizirale sámo modo. Njihovo delo je mogoče razumeti kot zoperstavljanje ideologiji želje, ki jo je zapovedovala potrošniška družba, in iskanju (sebi lastnih) ženskih identitet v izobilju medijskih podob, ki jih je naplavila množična kultura. V iskanju novega dialoga med modo in umetnostjo so sledile zamisli, da je sodobni spektakel oblika organiziranega rituala."
Barbara Orel, Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih 1966–2006, Založba Univerze v Ljubljani, 2023, str. 7, 105 - 107 “Zato če se ovaj kritičar u ostatku teksta posvetiti izdvajanju radova koji prednjače svojom nezadrživom autentičnošču, pa i što se tiće utelovljenja osobitosti ženskog životnog iskustva…. Drugi je rad 'Starša 2002.-2010.' ('Roditelji 2003. - 2010.' iz 2017.) MARIJE MOJCE PUNGERČAR, instalacija od rasvjetnih tjelešaca, kuhinjskih stolnjačića I fotografija formatom nalik obiteljskim albumčićima, koji predstavljaju autoričine roditelje tijekom poslednjih sedam godina zajedničkog života, uvjek za stolom pri zajedničkom obroku, čitanju novina ili jednostavno u razgovoru i druženju. Na zadnjoj fotografiju u nizu majka sjedi sama u crnini. Način na koji je umjetnica zašla u suštinu takve primordijalne teme zavrjeđuje samostalni tekst, jer pun pogodak u samu bit stvari nije izveden samo fotografijama, ni ostalim elementima instalacije, nego upravo spojem likova najdražih staraca, ready made stolnjačića što su ih svakodnjevno koristili te osvetljenja kakvo sitodobno ugađa dojam uzvišenosti antičkog friza i banalnosti dugotrajnog postojanja, dajući cjelom radu izvorni baladni ton bez ijedne upotrijebljene rjeći.”
Bojan Krištofić, Umjetnost bez šećera, Novosti, Tjednik za racionalnu manjinu, Zagreb, 22. april 2022, str. 23 "Podobno v drugem nadstropju opazimo povezavo med prostori, realizirano z delom Marije Mojce Pungerčar Starša iz cikla Predvideno je prehodno obdobje, kjer so fotografije zakoncev za mizo v kuhinji nadaljevane v prostor s polico, prekrito s prtičkom, ki ga vidimo na fotografiji. Potujemo skozi zadnjih sedem let skupnega življenja staršev, skozi čas, in tako ponovno doživimo premik na fizični in metafizični ravni, kar dovoljuje spoj obiskovalca, umetniškega dela in galerije; kustosinje so pri sprejetju teh odločitev morale delovati skoraj psihoanalitično in so pokazale izjemno intuitivnost."
Sara Nuša Golob Grabner, Ocenjujemo: Vračanje pogleda/Galerija Cukrarna, Delo, 30. 3. 2022 "Marija Mojca Pungerčar z združitvijo odraslega in otroškega sveta pokaže, da podoba sebe kot si jo želimo ustvariti, ni nič bolj realna kot so realne naše otroške predstave o odraslosti."
Iza Pevec, Marija Mojca Pungerčar Nina nano, KUD Trivia, september 2022 Obleke se vpisujejo v naš spomin in ga tudi sprožajo, podobno kot slavna Proustova magdalenica. Galerijski prostor poudari fabulativno, fikcijsko plat razstavljenih del – oblek iz vsakdana, ki predstavljajo svoje nekdanje lastnice. Ta vmesna postaja v galeriji je zanimiva tudi v luči umetnosti devetdesetih let, s tradicijo katerih povezujemo delo Marije Mojce Pungerčar in v katera se skoraj še umešča prva izvedba projekta. Osebna koda obleke tako na premisah odpiranja umetnosti v devetdesetih letih v letu 2021 prinaša nove poudarke, morda skladne z dobo, ko se zdi, da je grajenje lastne podobe čedalje obsežnejši, zahtevnejši in vseobsegajoč projekt, ki, seveda, vključuje to, kako se »kažemo« na spletu.
Iza Pevec, Osebna koda obleke, Likovne besede, št. 117, ZDSLU, Ljubljana, poletje 2021, str. 48 – 51
Danes, po skoraj petindvajsetih letih, se je umetnica odločila, da ponovno postavi instalacijo, torej dežnik z obešalniki, tokrat v svojem ateljeju v Švicariji v MGLC v Ljubljani, saj predstavlja izvrsten diskurz tega, koliko so se naše “nujne preživetvene potrebe” s časom spremenile. Pregovor “Pazi, kaj si želiš, saj se to lahko tudi uresniči,” je še kako opozorilen in predvsem aktualen, pomeni pa seveda predvsem, da to, kar hočemo, ni nujno in zmeraj tisto, kar potrebujemo. Pri tem ne gre le ta spremembo globalne družbe zaradi izjemnega razvoja tehnologije, temveč tudi za še včeraj nepredstavljivo dejstvo, da je sodobni svet pokleknil pred nevidnim sovražnikom, mikroskopskim virusom, ki ga bo očitno tudi dokončno predrugačil v neko »novo realnost«.
Nina Jeza, Omnia mea mecum porto: vse svoje nosim s seboj, KUD Trivia, marec 2021, sept. 2020
Pomen umetniškega dela Manekeni – oblečeni za življenje, ni zasnovan kot kritika prejšnje ali nove oblasti ali aktualne politike, a v njegovi recepciji se razkrivajo ideologije, ki vladajo v svetu umetnosti in v družbi. Posameznikov kolektivni spomin se nenehno preoblikujeta in nalagata nove plasti pomenov že ostoječemu, kot to počne projekt Marije Mojce Pungerčar.
Petja Grafenauer, Manekeni Marije Mojce Pungerčar, primer socialne sculpture v poznih devetdesetih letih 20. stoletja, ISH Monitor, št. XXII/2, 2020, str. 131 – 155
Posledic kapitalskega pehanja za dobičkom pa ne občutijo le delavke in delavci v industriji, temveč tudi zaposleni v storitveni dejavnosti, kar v svojem delu Career Fitness (Karierni fitnes, 1998) abstrahira Marija Mojca Pungerčar, ki oblečena v poslovno obleko v videu demonstrira vaje za »krepitev karierne kondicije«, ki pa jo lahko zvedemo tudi na področje delovanja v umetnosti. Birokratizacija poklica, tekmovalnost, igrana dobrovoljnost in komunikativnost naj bi bili bistveni za napredek v karieri, a v videu jih avtorica stopnjuje do absurda in razkriva, da so mantre o osebni odgovornosti za lasten uspeh farsa.
Ana Čigon in Vesna Bukovec, katalog razstave Živele! 25 let filma in videa, festival Mesto Žensk, Ljubljana, str. 7, 2019 V svoji pretekli praksi se je umetnica pogosto osredotočala na obrobne družbene situacije ter spremljala spremembe v svojem bivanjskem okolju in neposredni okolici. V širšem družbenem in zgodovinskem spektru ta dela predstavljajo izjemno dokumentacijo in interpretacijo sprememb kulturne krajine v obdobju velikih družbeno-ekonomskih prelomov.
Miha Colner, iz teksta ob razstavi Tri botanične zgodbe, Ustvarjalni center Švicarija - atelje N1, Ljubljana, november 2018 Some of the key artists we have collaborated with in building a strong platform for contemporary art over these last two and a half decades have long been working in the framework of organisations defined as associations or institutes in Slovenia, which are financed with public funds, like our museum. ... A few examples are the spaces run by the artists Tadej Pogačar (P74), Dragan Živadinov (Delak Institute), Marko Peljhan (Projekt Atol Institute), Vadim Fiškin and Mateja Bučar (DUM Association of Artists), Janez Janša (Aksioma) and Marija Mojca Pungerčar (KUD Trivia). / Nekateri ključni umetniki, s katerimi smo v teh petindvajsetih letih sodelovali v gradnji močne platforme za sodobno umetnost, že dolgo delujejo v okviru organizacij ali inštitutov v Sloveniji, ki so financirani iz javnih sredstev, kot naš muzej... Primeri so prostori, ki jih vodijo umetniki Tadej Pogačar (P74), Dragan Živadinov (Inštitut Delak), Marko Peljhan (Inštitut Projekt Atol), Vadim Fiškin and Mateja Bučar (Društvo umetnikov), Janez Janša (Aksioma) in Marija Mojca Pungerčar (KUD Trivia).
Zdenka Badovinac, The Biotope of Contemporary Art (Biotop sodobne umetnosti), Glossary of Common Language (Slovar skupnega jezika), Moderna galerija, Ljubljana, 2018, str. 163 Dokončnost trenutka zaznamuje pretresljiva zadnja fotografija, na kateri žalujoča mati, oblečena v črnino, sedi še vedno na istem mestu za družinsko mizo. Serija »Starša / 2003-2010« se mora – in to je presežna vrednost tega dela – zaustaviti natanko tu. Dovoljena ni več ena sama fotografija.
Nina Jeza, iz teksta ob razstavi Predvideno je prehodno obdobje, Ustvarjalni center Švicarija - atelje N1, Ljubljana, november 2017
Med projekti velja posebej izpostaviti njene site specific postavitve in javne akcije. V njih je razprla vsebine, kot so identiteta ženske, vprašanje spola, represija totalitarnih družbenih in političnih sistemov, realnost vsakdana malega človeka, potrošništvo. V ospredje je postavila naracijo in skoznjo igrivo mešanje ter manipulacije časovnih, družbenih in prostorskih kontekstov, da bi lažje pokazala svojo lastno kritično distanco do anomalij preteklosti iz pozicije sedanjosti. … Projekti Marije Mojce Pungerčar kažejo na novo naravo umetniškega dela, ki ni več stabilna, fizična, nespremenljiva in trajna, ampak razpršena v času in prostoru ali shranjena v spomin. Pozornost je obrnila na nespekrakularno naravo običajnega vsakdana.Barbara Sterle Vurnik, Marija Mojca Pungerčar, Male in velike zgodbe, Druga eksplozija – Devetdeseta leta, Zavod P.A.R.A.S.I.T.E, Ljubljana, dec. 2016, str. 108
Gre torej za tisto najpristnejšo obliko darila, ki jo je Theodor Adorno opisal z naslednjimi besedami: »Veselje pravega obdarovanja je v predstavljanju zadovoljstva prejemnika«. Na ta način vidim tudi projekt Prava Runotova Volna Mojce Pungerčar – v obliki spomina kot darila. Ob zavedanju izgube, ki je neizbežna, ga vnaprej sprejemam.
Dr. Barbara Predan, iz teksta v zloženki-katalogu razstave Prava Runotova Volna, Galerija Kresija, Ljubljana, avgust 2016
Pungerčarjeva se v skladu s svojim pretanjenim občutkom za človeka, okolje in njune medsebojne odnose, sprašuje, kaj je pravzaprav preja, kakšni so lahko še njeni drugi pomeni in kako uskladiti drugotne pomene oblikovanja in prepletanja vlaken. Različne aspekte njenega premisleka pa ves čas spremlja pretanjeno občutje za odnose med ljudmi, pa tudi med ljudmi in živalmi, in za družbeno nepravičnost / pravičnost. Ta je v vseh svojih oblikah pravzaprav glavni vir umetničinega raziskovanja. Povezava niti in življenja v dobesednem in prenesenem pomenu, ki se je loteva Marija Mojca Pungerčar, je pomembna tudi zaradi topline, ki veje iz razstavljenih pletenin in izdelkov iz filca, topline, ki je daleč od odtujenosti sodobnega sveta.
Dr. Mateja Kos, iz teksta v zloženki-katalogu razstave Prava Runotova Volna, Galerija Kresija, Ljubljana, avgust 2016 Inovativno delo kreatorke, akademske slikarke Marije Mojce Pungerčar je dokaz, da je tudi šivanje lahko učinkovita družbena kritika novodobnega potrošništva. S šivanjem je povezana tudi njena zgoščenka Singer (izdana leta 2007), eden najbolj nenavadnih glasbenih eksperimentov v novejši slovenski glasbi, ki kombinira vokal in zven ozvočenega šivalnega stroja.
Darinko Kores Jacks, »Socialdress v Kibli«, Večer, Kultura, Maribor, 7. april 2016
Umetnica nam torej skozi desetletje kreativnega delavničarstva in intenzivne interakcije v razmislek ponuja »social-dress-code« - DIY oblačil -, ki nagovarja in razpira trdoživi dualizem umetnosti in/ali obrti oziroma ročnih spretnosti: bistvo oblačila, torej rokodelska spretnost, ki ga udejanji ter kakovostni, po možnosti okolju prijazni, materiali, se zavestno umikajo toplogrednemu uničevalcu – masovni industriji.
Nina Jeza, iz spremnega teksta ob razstavi Socialdress – Mala pregledna razstava, galerijski list in spletna stran Kibla/KiBela, april 2016 Za dober zgled aktivizma imam Mojco Marijo Pungerčar, ki se res zavzema širše... Prijetno je bilo sodelovati v njenem projektu, sploh da sem lahko poklonil prtiček, na katerega so takrat izvezli slogan »RTV naročnina«. Prav njena pregledna razstava v Galeriji Alktraz dokazuje, kako široko je bila zastavljena zamisel, da imajo marginalne skupine nekaj od tega.
Aleksij Kobal v intervjuju s Katarino Stopar: Ta fragmentarnost je tipična za naš prostor. Intervu z nagrajencem Prešernovega sklada, MMC RTV Slo, 13. februar 2016
Bistvo projekta Socialdress je procesualna in participativna narava, ki ni vezana na umetniške objekte, ampak predvsem na momente, v katerih se srečajo kolektivne ideje in želje.... Lahko bi rekli, da je projekt izkustven, kajti gre za osebno uresničevanje idej v katere umetnica sama verjame – v reciklažo in trajnostne koncepte – hkrati pa krepi zavedanje o posledicah globalizacije za tekstilno industrijo ter o izginevanju rokodelskega znanja in spretnosti.
Jadranka Plut, iz spremnega teksta ob razstavi Socialdress – Mala pregledna razstava, galerijski list in spletna stran galerije Alkatraz, oktober 2015 Marija Mojca Pungerčar je prispevala duhovito delo Zvončica svete Marjete, imenovano po cvetlici, ki jo je, kot pravi, »posebej za to priložnost odkrila, jo narisala, popisala ter odtisnila na štampiljko«. Gre za izmišljeno endemitno rastlino, iz katere stebla rasteta dva popolnoma različna cvetova; prvi je podoben marjetici (cerkev je posvečena sveti Marjeti), drugi pa zvončici (s čimer se navezuje na ime pobudnice projekta). Žig s podobo te novoklasificirane cvetlice si lahko obiskovalci tudi odtisnejo - denimo v svojo planinsko knjižico.
Gregor Butala: Hiša na hribu: nekdanja mežnarija, ki navdihuje umetnike, Dnevnik, Kultura, 21. avgust 2015
Z minimalnimi produkcijskimi sredstvi ste ustvarili dva občutena dokumenta časa, ki ju odlikuje natančna observacija socialnih položajev in odnosov ter nepretenciozno prizadevanje za izviren filmski izraz. Miran Zupanič o dokumentarcih Čas za sprehod in Bratstvo in enotnost, osebna korespodenca, junij 2014 Mojca Pungerčar je na način pletenja mreže medosebnih odnosov sogovornikov uspela z značilno senzibilnostjo in vztrajnostjo prikazati stanje duha nekega mikrookolja. Na všečen in lahko sledljiv način poudarja pomen delovanja skupnosti in nakazuje pristope za alternativne taktike preživetja. Ob vsem tem pa je film neizmerno humoren in zabaven. Tako je avtorica v času, ko substanca umetniških del neredko kritično in cinično secira razmere v družbi, uspela ustvariti film, iz katerega veje pozitivni duh in kjer prednjačijo primeri dobrih praks.
Miha Colner, Družbena empatija na preizkušnji, Radio Student, oddaja Art-Area, Ljubljana, 22. 10. 2012 Marija Mojca Pungerčar je bila ena prvih ustvarjalk, ki je v zgodnjih 90. letih privzela načine in pristope t. i. relacijske estetike. Skozi umetnost, nemalokrat temelječo na interakciji s pripadniki različnih družbenih skupin, je reflektirala manj izpostavljene in očem splošne javnosti skrite pojave v družbi, jih mapirala in dokumentirala, pri čemer pa je vseskozi ohranjala določeno mero distance do tematike.
Miha Colner, Isti prostor - drug čas, e-knjiga From Consideration to Commitment: Art in Critical Confrontation to Society, 2011, SEEcult.org in drugi, Beograd, 2011, str. 177 Pripoved je zelo skrbno stkana in začetna humornost in absurdnost pasje-človeške zgodbe je kmalu presežena. Pred nami je pasjost človeškega in človeškost pasjega življenja. Film je narejen dokumentaristično in minimalistično. One woman bend! Izstopa vztrajanje avtorice, da ni odnehala, dokler ni izčrpala vseh možnih in kameri dostopnih vidikov tematike. To pa je ena najvažnejših lastnosti raziskovalca s filmsko kamero.
Naško Križnar, katalog Festivala neodvisnega filma, 2012 Marija Mojca Pungerčar is a contemporary artist whose work is based on a profound awareness of social issues and worker's rights. She goes so far in her concepts as to define her art as "working class art". With her line of clothing and series of workshops named Sociladress, she criticizes consumerist culture and creates new, meaningful ways of social and artistic activity.
Deborah Hustić, Textile's Social Moments, katalog razstave Textil(e)tronics, Galerija Galženica, Velika Gorica, 2012, str. 9 Predvsem kaže izpostaviti projekt slovenske umetnice Marije Mojce Pungerčar: Kino Sloga. ... Iniciativa in izvedba projekta Marije Mojce Pungerčar ne izhaja iz naročil vladnih struktur niti iz večinske populacije, prihaja iz umetniških krogov, ki so med redkimi, ki brez zadržkov odpirajo tisto bistveno in nevidno v aktualnem družbenem kontekstu in inicirajo spremembe, s katerimi naj bi se na top-down in bottom-up ravni soočala družba v celoti.
Karmen Medica, Sodobni integracijski procesi in kontroverznosti krožnih migracij, zbornik Migranti v Sloveniji - med integracijo in alienacijo, Univerzitetna založba Annales, Koper, 2010, str. 52-53
Some chuckles were provided by Marija Mojca Pungercar's one-channel video, Excuse Me. For 7 minutes, Pungercar holds her camera at hip level, walking into people on San Francisco streets. Though a little dizzying to watch, it is funny to see just how many people don't move out of her way, and the film is stopped for a few moments held up in a San Franciscan's crotch.
Montgomery Rene: Audacious Professionals, ArtSlant, San Francisco, 16. 5. 2009
Akcija pa s pomočjo svojega medija ne nudi zgolj užitka, temveč je na zanimiv način dvojno avtoreferencialna. ...Še dobro, da se v tem srhljivem orwellowskem scenariju totalne kontrole brez obstoja Velikega Brata lahko upremo paradoksnemu diktatu kapitala: »Umri zdrav!« s sladko umetniško akcijo.
Katja Čičigoj: Tablice smrtnosti – dobesedno, COWeb, okt. 2009 Da ima lahko umetniški produkt tudi drugačno konotacijo, pri kateri gre družbenokritična nota skozi želodec, je Pungerčarjevi z angažirano čokoladico na še kako aktualno in perečo temo s svojo izvirnostjo vsekakor uspelo.
Tina Dolinšek, Smrtonosna tablica čokolade, Tablice smrtnosti Marije Mojce Pungerčar, Delo, Kultura, 16. 11. 2009, str. 10
Toda Pungerčarjeva pokaže drugo, prikrito, zamolčano plat slovenske avtoceste - njen znoj in njeno kri, vse tiste delavce, novodobne stahanovce, bolj ali manj Bosance, Albance in Bolgare, ki tezgarijo od zore do mraka, za majhen denar, inkognito in incomunicado, ločeni tako od doma, družin in otrok, ki jih vidijo le, kadar jim šefi to dovolijo, kot od Slovenije, ki jo gradijo, medtem ko jim življenje polzi v asfalt. Bratstvo in enotnost je videospomenik vsem tistim, ki gradijo Slovenijo in ki jih potem na »gasilskih« fotkah nikoli ni.
Marcel Štefančič Jr., Nevidni ljudje, Bratstvo in enotnost, Mladina, Film, 10. 10. 2008
V sodobnem svetu individualizma, potrošnje, pridobitništva, rivalstva in čaščenja kapitala nas črno-beli posnetki mladine z vizijo boljše prihodnosti opomnijo, da je mogoče razmišljati tudi drugače. Marija Mojca Pungerčar vedno znova poskrbi, da razmislimo, kaj je resnično pomembno za nas.
Tanja Mastnak, Spomini na tovarištvo, Delo, Kultura, 22. 5. 2008 Odnos Marije Mojce Pungerčar do različnih družbenih skupin je nemoralističen in egalitaren, kar je razvidno tudi iz pronicljivega dokumentarnega videa, ki je del razstave.
Ida Hiršenfelder, Temelj "naše" družbe, Dnevnik, Kultura, 21. 5. 2008 Poigrava se z dokumentarnimi fotografijami obeh delovnih akcij, imenitno povezanih v koherentne diptihe, ki razkrivajo pazljivo izbrane kompozicijske in vsebinske podobnosti. …Fotografski del razstave, ki učinkovito in nazorno pripoveduje zgodbo o sodobnih delovnih razmerah in ekonomskih migracijah, je odlično kontekstualiziran v pripadajočem dokumentarnem filmu. … Z uspešno združitvijo dokumentarnih žanrov fotografije in filma so brez pretiravanja upodobljene tegobe, pomisleki in veselje, težaško delo in trenutki dragocenega počitka gradbenih delavcev. ... Subtilno tematiziranje sodobnih ekonomskih taktik in migracijskih trendov ob podpori formalne učinkovitosti in estetske všečnosti kljub svoji neposrednosti ustvarja potreben pretres miselnih celic, ki ga obiskovalci ponavadi pričakujemo od umetniških projektov, in dosega neprimerno boljše učinke kot vsakršna brezglava aktivistična akcija, ki generalizira negativne učinke sodobnih evropskih migracij.
Miha Colner, Cesta različnih generacij, Radio Študent, Kultura, 13. 5. 2008 Nič zato, da je glasbe le za kakih 15 minut (dodan je še zvočni posnetek z razstave in video), niti da smo slišali že precej popolnejše interpretacije narodne glasbe. A ta izvirno vendarle ni bila ustvarjena za posebej šolane glasove in v izvedbi Pungerčarjeve zveni kvečjemu še bolj pristno in nepotvorjeno. ...Vsekakor izvrsten in hkrati poseben izdelek, ki pa s skromno (a ročno oštevilčeno) naklado in posledično nedostopnostjo v "povprečnih" ploščarnah ostaja kar predaleč od oči, src in predvsem ušes. …Ne imeti tega "cukrčka", bi bilo preprosto škoda! Ocena: 5
Darinko Kores Jacks, Singer, večmedijski CD, KUD Trivia 2007, Večer, Zgoščeno, 29. 3. 2008
Tudi veseljaške in poskočne skladbice je Pungerčarjeva odpela z ganljivo otožnim glasom, s čimer je še podkrepila bridkost sporočila. Tradicionalnih pesmi, ki se nanašajo na predenje, šivanje in tkanje ni zgolj temeljito predelala; ob težkih, odtujenih zvočnih podlagah Boruta Savskega jih je prestavila v povsem novo zvočno dimenzijo. Vsej mračnosti navkljub pa Singer še zdaleč ni solzav album pač pa je angažiran umetniško socialni projekt, z video dodatkom pa tudi pomemben dokument časa. Ocena: 4
Dušan Jesih, Marija Mojca Pungerčar: Singer, MMC RTV SLO, 3. 3. 2008
I really enjoyed her devoted singing not just from the perspective that I know her, but because during the time of listening I’ve sensed somehow, something of the simplicity that we have lost in digital age.
Deborah Hustić aka Lomodee, Personal Cyber Botanica, 14. 2. 2008
Prvi glas razstave je Marija Mojca Pungerčar, ki s petjem starih šiviljskih pesmi in projekcijami fotografij zaprtih slovenskih tekstilnih tovarn občuteno opozori na boleče spremembe družbeno-socialnega tkiva in s tem razstavo poveže tudi z našim okoljem.
Vladimir P. Štefanec, Daleč od raja, Šengenske ženske, Delo, Kultura, 11. 2. 2008 Tak postopek umeščanja tradicije v nove kontekste je pri nas bolj izjema kot pravilo. Enako lahko trdimo za angažiranost in sporočilnost slišanega, ki ob spoznavanju konteksta ponuja popolnoma drugačno interpretacijo ljudske zakladnice, ki se tako izkaže za gnetljiv in voljen material, iz katerega lahko dobri mojstri stkejo nekonvencionalno krparijo, ki je pomensko in kontekstualno za nekaj tiso č obratov šivalnega stroja daleč od izvirnika. …Album Singer gotovo ne sodi med tiste, ki jih boste podarili argentinskim sorodnikom, željnim zale domače besede, zato je toliko bolj primeren kot priložnostno darilo članom slovenske vlade, ki si – ker dvomimo, da imajo kaj prida posluha za ljudske in ljudi – čas kratijo tudi z ogledovanjem multimedijskega dodatka k albumu s fotografijami slovenskih zaprtih tekstilnih obratov.
Mario Batelić, Marija Mojca Pungerčar: Singer, Radio Študent, Tolpa bumov, 20. 1. 2008
Slabih petdeset let kasneje je »bratstvo in enotnost« resda nostalgični ostanek nekega drugega časa, vendar se skozi osebne zgodbe delavcev na gradbišču avtoceste, ki jih niza ta dokumentarni film, na določen način sestavlja sliko bratstva in enotnosti med njimi. Adem. Baha. Bashkin. Ismet. Mustafa. Nerim. Sveto. Ramzija. To so le nekatera izmed imen prikazanih delavcev, ki prihajajo iz Bihaća, Bosanske Krupe, Cazina, Doboja, Graćanice, Kosova, Bolgarije, Makedonije. O sebi govorijo kot o »univerzalnih delavcih«, delavcih, ki delajo vse, kar jim naroči šef. Delo od šeste ure zjutraj do šeste ure zvečer. Ni prostega časa. Ko prideš domov, zaspiš. Ko se zbudiš, ni mišice v telesu, ki je ne bi čutil. Odrezanost od družine. Eden od delavcev je celo priznal, da po štirih letih dela v Sloveniji ni prepoznal svojih otrok. Slabe stanovanjske razmere. Drug delavec je omenil, da za ležišče plačuje takratnih 30.000 SIT. V sicer majhni sobi so štiri ležišča. Težki delovni pogoji. Sonce neusmiljeno pripeka. To je vsakodnevna realnost delavca, ki je v želji za boljšim zaslužkom zapustil svoje okolje, ki mu po lastnih besedah lahko nudi le visoko brezposelnost in nizke plače. Tukaj se pokaže »bratstvo in enotnost« v pravi podobi. Vsi ti delavci si namreč delijo isto življenjsko izkušnjo. Dokumentarni film »Bratstvo in enotnost« je mozaik življenjskih usod ljudi, ki se marsičemu odrekajo, pri tem pa med seboj tkejo iskrene prijateljske usode. Že zaradi tega je film vreden ogleda.
Goran Lukič, Sporočilo za javnost kina Kinosindikat, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, 2008 Povezava niti in življenja, ki se je loteva Marija Mojca Pungerčar, je pomembna tudi zaradi topline, ki je daleč od odtujenosti sodobnega sveta.
Mateja Kos, Družbeno, družabno, toplo, Delo, Kultura, 22. 11. 2007 Spoj fotografij po svoje spominja tudi na otroške uganke “poišči razlike na obeh podobah”, kar lahko v vizualni izjavi umetnice prevedemo v “kaj novega je prinesel čas, oziroma kaj je le ta zabrisal, zradiral.” Prav ustvarjanje juksta pozicij je omogočilo umetnici “stvarjenje” atmosfere, ki z izrazito subtilnim jezikom priča o gospodarskih in še posebej družbenopolitičnih spremembah okolja, ki je doživelo prehod iz socialistične federativne ureditve v kapitalistično samostojnost in vnovično vključenost v še večjo politično entiteto. Fotografije, ki so spoj žanrov portreta in dokumentarnega, skoraj novinarsko-poročevalskega izraza, so fokusirane na ljudi, in pričajo o dveh gospodarskopolitičnih stvarnostih, ki sta se odvili na isti lokaciji ter so potencirane tudi v detajlih, kakšni so stil oblačenja, stroji in sploh tehnologije, kar izvsrtno izzveni v druženju črnobele in barvne fotografije, ki o spremembah v smislu progresije priča z razvojem samega fotografskega medija.
Maja Škerbot, Katalog razstave Politično, galerija Velenje, 2007, str. 20. Z zapravljanjem za nesmiselne stvari torej ne zapravljate le lastnega denarja, temveč tudi lasten čas in delo. In prav v tem se nahaja presežek, ki ga Pungerčarjeva želi vzpodbuditi s svojimi delavnicami.
Barbara Predan, Rdeča nit, Delo, Kultura, 10. 7. 2007 Med deli, ki so mi najbližja po osebni senzibilnosti, morda tudi zato, ker živim v blokovskem naselju na robu mesta, so me navdušile tudi subtilne fotografije Marije Mojce Pungerčar, ki dokumentirajo transformacijo predmestnega naselja v času. To obenem učinkuje kot drobna lucidna sociološka analiza in kot nežen japonski haiku.
Peter Kolšek, Jelka Šutej Adamič, Neovirano razkrivanje lokalnosti, izjava Miklavža Komelja, Delo, Kultura, 05. 10. 2005 Nova zmaga Busterja in z Barbaro Bulatović ter Goranom Završnikom okrepljenega Rozin-teatra, katerega izvajanja zadobijo posebne, psihedelične odtenke s kostumi in scenografijo Mojce Pungerčar. Priporočamo.
Jaša Kramaršič, Podočnjaki tedna, Mladina, Rodeo, 28. 2. 2005
Kje že nekaj desetletij stoji revolucionar Kidrič? Štiri metre visok, z odprtimi usti in rokami, uprtimi v pas, je postavljen pred slovenskim kulzurnim hramom in ob bok vladni in predsedniški palači. Podoba tovariša je agresivna. Manifestira Moč, ki simbolično in na več kot simboličnem mestu, po svoje še kar traja. Ko je leta 1997 postal žrtev duhovite modne revije, ga je oblast, ker lucidna umetniška akcija Marije Mojce Pungerčar bojda ni imela potrebnih papirjev, histerično slekla v nekaj urah. To je bil brez dvoma izreden reakcijski čas tedanje vlade.
Ženja Leiler, Kje stoji spomin, Delo, 11. 10. 2004 Opažam pa, da četudi je njeno ustvarjanje vseskozi prežeto s socialno noto, v njenih delih ni pridigarstva, ki ga nekateri umetniki, hote ali nehote, poudarijo v svojih delih. ...Je pa tudi ena redkih umetnic, ki svoja mnenja, ideje in poglede izraža zelo artikulirano.
Semira Osmanagić, Singer, šivanje in petje, Nedelo, Kultura, 25. 8. 2002 Zagotovo sodi med najbolj v teoriji podkovane slovenske umetnike, kljub temu pa ne uhaja v sumljive vode hermetizma, temveč poskrbi, da ima njena umetnost vselej razumljivo in jasno sporočilo.
Veronika Klančnik, Marija Mojca Pungerčar - umetnica, Nedelo, Pred akcijo, 02. 12. 2001
A Slovenian artist, whose performance outside MOMA a couple of years ago involved trading stuff with passersby, presents “Career Club”. It’s an innocently duplicious installation with a cute career-minded exercise video, lounge seats, and a doubly subversive audiotrack. The earphones are essential. (* - priporočeno za ogled).
The Village Voice, Art Choices, New York , 24. 11. 1998 V tem smislu zato še najbolj izstopa “Lewinski Blue” avtorice Marije Mojce Pungerčar, ki v dosledni likovno domišljeni postavitvi obravnava pornografijo – tokrat skozi aktualni seksualni škandal predsednika Amerike – kot jo je razumevala tradicionalna, lahko rečemo tudi umetnost. Marija Mojca Pungerčar je prispevala najdomiselnejši projekt.
Judita Krivec Dragan, Vse manj domišljije, Ko umetnost nabija z avtorji mlajše generacije, Dnevnik, Kultura, 15. 10. 1998 Marija Mojca Pungerčar je namreč poleg tega, da je izkazala ljubezniv odnos do kipa, ki ga nekateri že leta vlačijo po zobeh kot izvor vse mestne groze in strahu, izzvala še odziv oblasti, ki je kip končno razglasila za svojo lastnino in ga vzela v varstvo.
Lev Kreft, Lev desen in vmesen, Razgledi, Kolumne, 26. 11. 1997 Pravzaprav je bistvo umetnosti, ki se je udejanila – na žalost zaradi zagnanih varuhov “regelcev” le za nekaj trenutkov – v oblekah na kipu Borisa Kidriča, to, da človeka osvobaja, da mu da tisto, česar mu racionalno življenje ne more ponuditi.
Katja Goljevšček, Nasmehi niso po “regelcih”, Dnevnik, 25. 11. 1997 U stvarnom životu, priznaje, dokumente najradije i najčešće gubi – no njezine nestvarne bila bi šteta izgubiti.
Dina Puhovski, Čovječe, naljuti se, Vijenac, 17. 7. 1997 …vznemirljiv video zapis Marije Mojce Pungerčar z naslovom Varuj me.
Milan Zinaić, Sneguljčica in smrt, Dnevnik, 27. 6. 1996 Njen vizualno dražljivi splet ženskih modnih elementov in grafike (sestavljen iz zapisov resnobne modne kreatorke Coco Chanel in sv. Frančiška Asiškega – aluzija na nekdanji nunski samostan, v katerega delu je v Ljubljani Francoski kulturni center) je našel v vertikalni povezavi arkadnih prostorov stavbe (v kateri je poleg Moderne galerije še muzejska zbirka, knjižnica in del Pedagoške akademije na Reki) izjemno pogojeno interpretacijo.
Aleksander Bassin, Reški bienale v novi luči, Republika, 3. 9. 1995 Celotna zamisel razkriva estetsko vizijo, ki je zgrajena na asketskem konceptualnem temelju in nadgrajena s feminilno poetičnostjo.
Aleksandra Kostić, Slikarstvo v medprostorih, Večer, 1. 8. 1994 Umjesto da manekenke pobudu “dojam” I omugućavaju identifikaciju koja bi iznudila najvišu cijenu za pojedine haljive, skupina »Linije sile” (Mojca Pungerčar, Lidija Bernik), izvela je sasvim drukčiji modni spektakel. Osobitom pozom manekenke koja se doimala kao nekakva “relikvija što se miće” – relikvija čija je sakralnost bila istaknuta upotrebom materiala koji su izgledom asociirali na organske materiale (žito) – uspjela se stvoriti modna revija kao monumentalno-sakralni spektakl.
Solunski art sajam, Start, št. 469, 10. 1. 1987 Mojca je tiha djevojka. Skromnost i jednostavnost bi bile njene vrline. U poslu je prodana. O talentu govore njena modna ostvarjenja.
S. Prljević , Skromnost i talenat, Ekspres, 1984
All Content (c) Marija Mojca Pungerčar 2005 - 2019
|