Sonic Point of View
(2002)




Biotop
sound in transition
(1999)

Sound Biotope
(1999)

 a complete album SISTERS KARAMAZOV by Borut Savski 

/soundtrack for a performance Audition for brothers Karamazov as created by Mateja Bučar of DUM - visit the project site /

 1. tanizka (5:12) Play file download
 2. impro brumklik slow (2:42) Play file download
 3. electrofunky (4:30) Play file download
 4. minimalelectrofunky (6:23) Play file download
 5. atmosfera I (6:05) Play file download
 6. atmosfera II (2:36) Play file download 
 7. atmosfera III (5:43) Play file download
 8. groove (1:57) Play file download new!
 9. noise brutal (4:53) Play file download new!
10. groovy class (3:06) Play file download new!
11. piano techno (5:47) Play file download
12. shein (0:34) Play file download
13. shuffle (1:59) Play file download
14. podlaga violina (5:19) Play file download
15. dum balalajka low (3:12) Play file download
16. intro pan flute (6:33) Play file download new!
17. tik tak fast (6:11) Play file download new!
18. virpi song (2:48) Play file download new!
19. katja star (3:33) Play file download new!
20. bells (4:19) Play file download new!
21. daisuke lows (5:31) Play file download new!
22. makarena hard (7:56) Play file download new!
23. makarena funky (5:26) Play file download new!
24. bjorut photo (6:29) Play file download new!
25. reggae photo (2:08) Play file download new!

play the whole album

author: all Savski

prepared on Amiga 500 computer (dr. T's Levell II), produced on PC (Ableton Live, Cubase SX)..., nights were days & days were numbered...

PROBLEMLOß ORCHESTRA = PMS (PRINČIČ / MANČEK / SAVSKI)
2005 - 2006 (r.i.p....)

- an experimental sound performance (=concert?) project group from Slovenia...
- experimenting with sound as metaphore... (and objects as instruments)
- other faces:
http://www.kataman.org/slo/problemloss-orchestra.html

Appearing:
- in Kapelica gallery Ljubljana, may 2005
- in Moderna gallery Ljubljana, september 2005
- in Dobbia near Monfalcone, march 2006
- in Berlin, may 2006 (no sound recordings... but Neven Korda did a video excerpt -> see the player ->)
- in Club 5 Wien, june 2006
- in ESC gallery Graz, september 2006
- in Kapelica gallery Ljubljana, november 2006

Play file1
Play file2
Play file3
Play file4
photos from Vienna -> http://viator.si/photop/06-06-20__club5_the_insistant_clubscene_vienna/
other photos -> Problemloss

Problemlos Orchestra (PMS orkester; Princic, Mancek, Savski) naj bi se ukvarjal s prepletanjem zvocnih identitet/entitet v zvocni tok - zvocno dramo, ki tako ali tako vedno nastane, ko se nekaj raztegne v casu. V glavnem se vsak posebej ne ukvarjamo s podrobnostmi skupnega nastopanja, razen med nastopom samim. Tu gre za poudarek med razlikovanjem real-timea (zivega nastopa) in konstruiranega casa - t.j. predpriprav (kompozicije, osmisljevanja, gradnje). Slednje seveda obstaja, vendar na malce drugacen nacin.

Problemlos Orchestra (PMS; Princic, Mancek, Savski) is supposed to deal with interweaving of sound identities/entities into a flow of sound - a sound drama, which is known to emerge always, when something is extended in time. We usually don't deal with topics of combined performance, except during a performance itself. Here we try to stress the importance of the difference between the so-called real-time (a live improvised performance) and the constructed time - meaning: preparation before the performance (composition, structuring, building). The composition therefore exists, but iin a slightly different manner.

Kompoziciji pristopamo na razlicne nacine - z gradnjo taksnih ali drugacnih zvocil (zvocnih strojev, vmesnikov). Ti so mehanski, elektricni, elektronski (mehatronski), racunalniski - v principu pa imajo vsi praviloma ze svoje zivljenje (neke vrste dinamicno inercijo, ali drugace povedano: lastno algoritmicno strukturo). Pa tudi psihofizicne in socialne dejavnike bomo morali pocasi izpostaviti.

We approach the composition in various ways - with building of different objects of sound and thought(interfaces, sound machines). These can be mechanic, electric, electronic (mehatronic), computer - but in principle they already sustain a kind of a life of its own (a kind of dynamic inertia, or: own algoritmic structure). We should also try to point out to the psycho-physical and social motivations/motivators/machines.

Vse skupaj se v celoto zliva na neki abstraktni ravni (torej kot zvok), kjer vsak od nastopajocih priblizno dirigira svoje "potujene reprezentante". Potujene v smislu relativne velike "odmaknjenosti" od nacina vnasanja sprememb - t.i. muziciranja. Ta nacin omogoca razmeroma odmaknjeni (in torej kar verodostojen) pogled na dramaturgijo.

Na Dunaju je bil doslej (se mi zdi) peti primer skupnega nastopa, kjer je Nova uporabil racunalniski sistem granularne sinteze in posebnega vhoda za slehernika z na Dunaju najdenimi elektricnimi orglami. Mancek je uporabljal elektricno kitaro z orodjem za mehanike in digitalnimi efekti, Savski pa racunalniski algoritem s posebnim interfejsom, sestavljenim iz video kamerice, racunalniske tastature in nekaksnega instrumenta, ki morda spominja na "dvojnice s spiralo". Nova je o koncertu dejal, da ima doslej najboljsi obcutek, tudi Mancek se je kar strinjal, Savski pa je dejal, da je bil tudi Berlin ze kar v redu.

The concert in Vienna was our fifth performance, and Nova used the computer system of granular synthesis with a special "door"/entry point for the someone from the public to plug-in (the interface was the bontempi organ found in Vienna). Mancek used his electric guitar with his apple mechanical toolbox and the digital effects, and Savski used a computer algoritm with an interface composed of webcam, computer keyboard and a midi interface of some kind. Nova said after the concert that he had the best feeling so-far, Mancek agreed, and Savski said that also Berlin was quite good.

..........................................................................................................................................

The background = first (=second) appearance:

Posodi polni zvoka / o fluidnosti prostora

Bowlfuls of sound / About fluidity of space

Kljub predvidoma samostojni zaključenosti (pojavne estetike) nastopa trojice Borut Savski, Luka Prinčič in Matjaž Manček (zvočni / glasbeni nastop = koncert), pa je morda vseeno vredno opozoriti, identificirati posamezne kose, ki sicer bolj ali manj neodvisni, združeni skupaj tvorijo koncept (strukturo / zgradbo / dramaturgijo) dogodka.

In spite of the, hopefully, self-sufficient aesthetics of the sound performance by Borut Savski, Luka Prinčič and Matjaž Manček (sound / music performance = concert), it may be worth mentioning or identifying the separate pieces, more or less independent, that together form the concept (the structure / the composition / the dramaturgy) of the event.

Izhodiščni domislek o dveh gibajočih se, eno na drugo nanašajočih se kroglah (-> posodah, polnih zvoka), se na koncu (tega besedila) sestavi s pričujočim razmislekom o fluidnem prostoru, ki naj bi ga na zvočnem dogodku vsi mi začutili in zaradi neposredne izkušnje morda tudi doživeli kot morebitni katarzični moment.

The primary idea of the two moving, mutually corelated spheres (-> bowlfuls of sound), in the end (of this writing) connects with some ideas of a fluid space, which we would like achieve at the event and maybe, because of the personal experience, take as a kind of catharsic moment.

The fluidity is (here) of course measured in the field of sound (since we are sound artists). Fluidity means, that the present masses can relatively easily move one past another, they can spiral together, circulate at will, but almost never hit hard on each other. Because of the softness of materials there is no hard confrontations. The dynamic changes in one object / sound are softly transfered to the edge of space - at some points exhibiting resonance, at other points they die out. Of course this is the metaphorical language - of a world softer and more open.

In opposition to any fluidity stands - the hardness of material. The hardness of fixed relations, of immense inertia - the inert space. In such a space nothing ever happens, all is known, all questions have answers. The measure of inertia are inertias of relations between the objects / entities in a given space. The relations change slower than we can observe - so they seem unchanging. The fluidity of space means shortening of the reaction time of such relations, to provide the ability to observe the passing of time.

But it is only from a fixed viewpoint that we can observe what we measure - to see the changes. Therefore we need a construction of the situation - the event.

Konstrukcija / kompozicija zapoveduje:

Dve kroglasti posodi sta opremljeni z enostavno motoriko in bolj kompleksno senzoriko. Občutljivi sta za zvok, ki ga slišita, a ga tudi proizvajata (nadzirana mikrofonija). Od tod tudi teza, da sta posodi polni zvoka. Eno drugo lahko tudi zaznata (infrardeči senzor) in tedaj spremenita smer. To naj bi omogočilo postopno cikcakasto približevanje posod, kar pa nas ne zanima več, a za posodi je to nekaj, čemur lahko rečemo vodilo / motiv (pri človeku bi to imenovali celo smisel). Preprosta samonanašajoča se algoritmika proizvede / rodi nekakšno avtonomijo stroja.

Construction / composition is defined by:

Two sperical bowls have simple motorics and a bit more complex sensorics. The are susceptible to the sound they hear, but they also coproduce the sound (compressed microphony). This is why the bowls are full of sound. They can see each other (infrared sensor) and then they change direction. This should allow for the bowls to slowly zigzag closer to each other, which doesn't really interests us anymore, but for the bowls this may be defined as a motive (with human it could be called the sense). A simple autoreferential algorithmics produces / gives birth to a kind of autonomy of the machine.

Dve opisani kotaleči se krogli tako postaneta ovčici in potrebujeta pastirja. Vendar je bil pastir (s palico) prisoten že prej! To je želja muzikanta, ki je imel željo po konkretnem zvoku - rezek, glasen udarec s palico. Posodi tako zaradi pastirja postaneta ovčici. Palica ob dodatku zvočno občutljive podlage postane glasbeni inštrument. Prav to pa lahko določi tudi kvaliteto preostalega igranja. Mehak zvok posod in rezkost udarcev ob tla in po strunah.

Tretja entiteta (ker smo muzikanti trije) se je kristalizirala okoli manipulacije podobe in pretvorbe v zvok. To algoritmiko poganjajo vizualni podatki neposredno s samega prizorišča, tako da smo v ta segment kot spremeljivke vključeni vsi prisotni. Projekcija nas samih v prostor pred / za nami bi lahko bila priložnost za nov aspekt, a bodi dovolj. K fluidnosti bomo dodajali še z enim pomagalom - s spreminjanjem položajev posameznik zvokov med štirimi zvočniki.

The two wobbling spheres thus become two sheep and need a shepherd. But the shepherd (swinging the stick) was there before! It is a wish of a player who wished for a very concrete sound - sharp, loud hit. The bowls become sheep only because of the shepherd. The stick played on an active background become a musical instrument. It can define the quality of the rest of the sound. The soft drone of bowls and the sharpness of the hits against the floor and the plucks against the strings.

The third idea / object (since we are three) have crystalized around the manipulation of image and translation into sound. This algorithmics is powered by the visual information fed in directly from the event, so that we are all included into this segment. The projection of us in the space in front / at the back could be a lead to another aspect, but let it be enough. We will add to fluidity with one more approach - the changing of the positions of sounds among the four loudspeakers.

before the first (=second):

Soundtracks Live @ Moderna 20th September 2005:
track 1
track 2
track 3
track 4
track 5
track 6
track 7

On 12th of April 2005, after the end of presentation of a Dancer installation a group of four of us (DJ Nova = Luka P, Matjaž Manček, Petra Tihole and Borut Savski) performed an improvised session, that came out well, so you can listen to it ALL here... (over 50 minutes, mp3)

Avtorji / izvajalci:

Authors / performers:

Borut Savski

Neumorni eksperimentator z zvoki in zvočnimi viri ter izumitelj številnih nevsakdanjih zvočnih naprav.

Junija 1999 je v galeriji Kapelica, skupaj z ameriškim umetnikom Johnom Grzinichem, postavil svojo prvo zvočno instalacijo Zvočni biotop, ki temelji na uporabi samonanašajočih se (kibernetskih, avtopojetskih) gradnikov. Konec leta 2000 je napisal esej "Estetski stroji", ki ga je v treh delih predstavil v oddaji Umetni svetovi na Radiu Slovenija, v začetku leta 2003 pa je izšel kot del zbornika Etika in estetika pri Študentski založbi. Sledili so projekti: „Okrogla miza“/2001, „Sonično gledališče“/2002, „Estetski stroji“/2003, „Orodje-orožje“/2004, „Truba“2004, „Eye=I“/2004, „Orakelj“/2004, „Plesalec“/2005 in „Posodi polni zvoka“/2005.

Več: http://www.3via.org/index.php?htm=borut/index.

Born in 1960, Ljubljana Slovenia. Studied at Faculty for Electrotechnics, Ljubljana. Joined Radio Student Ljubljana in 1984, worked as technician, producer, music critique,...

In 1993 employed at Radio Student Ljubljana as chief coordinator, took part in many new projects arising around Radio Student and internationally. Quit this job in 1997, started coordinating Ministry of Experiment, an open platform for various media research, started to learn about internet. Co-organized web and radio based Xtended Live Radio events in 1997. During 1997-99 performed about a hundred of direct radio broadcasts from clubs, homes - events with portable transmitter to airwaves of Radio Student ("amplification of underground activities"). Invited to take part in web activities at Ars Electronica 1998. Started a regular radio broadcast "Huda ura" (Heavy Weather) in 1999 presenting sound art within the (not so broad) concept of algorithmic=improvised - about half of the time is dedicated to describing the concept and production itself - I produced a host of algorithmic sound examples. I got interested in various systems' theories - also based on experiences with small human systems. In 1999, together with American sound artist John Grzinich, realized a sound installation "Sound Biotope" in Kapelica Gallery in Ljubljana. In 2000 - soundtrack for a cartoon (E-Motion Film production). In 2000 split with Ministry of Experiment as a platform. In 2001 wrote an essay "Aesthetic Machines" - not yet translated. Following projects: „Holy Trinity/Round Table“/2001, „Sonic Point Of View“/2002, „Aesthetic machines“/2003, „Bazooka-Electric Jesus“/2004, „Eye meets I“/2004, „Oracle“/2004, „The Dancer“/2005 and „Bowlfuls of sound“/2005.

Check http://www.3via.org/index.php?htm=borut/index.

Matjaž Manček

Glasbenik, koncertni organizator, radijski aktivist, promoter in praktik glasbene improvizacije. Nekdaj kitarist noise-rock ansambla Štirje pravi dedci, trenutno igra v zasedbah Bast in Alzheimer Trio. Sodelavec pri projektih in zvočnih nastopih Boruta Savskega od 2002.

Started its musical path as clarinet player in local brass band, soon switched to guitar and noise-rock group Štirje pravi dedci. Few years ago started to collaborate with jazz-rock band Lolita and impro-jazz project Lolita Libre. Recently mostly occupied as member of experimental/multimedia music project BAST and an improv group Alzheimer Trio. Since 1996 involved in various music-related activities and actions: music editor, journalist and dj at Radio Student, club dj, promoter, organizer of various festivals and music series (rock, improv, electronic), editor of experimental electronic label rx:tx, coordinator of series of impro events at club Gromka,…
www.radiostudent.si, www.crossradio.org, www.rx-tx.org, www.zavod-parasite.si/soundexplicit, www.rx-tx.org/progress, www.ljudmila.org/stripcore/sc8999/dedci.

Luka Prinčič

Diplomant londonske SAE Technology College, prosti glasbenik, zvočni oblikovalec, dj (znan kot DJ Nova), programer, umetnik in raziskovalec digitalnih oblik zvoka, glasbe in njih odmevov v teksturi družbenega in emocionalnega. Večino svojega dela, ki se vrti okoli vprašanj svobodnega izražanja, anartivizma in mreženja, bazira na naredi-sam copyleft etiki in objavlja pod prostimi licencami ali daje v javno last. Prinčič je tudi avtor internetnih projektov http://skylined.org in http://www.letusplay.net.

With a Recording art degree (BA) of SAE Technology College London in his pocket, Princic is free musician and sound designer, dj, programmer, artist and reasearcher of digital forms of sound and its echoes in the social and emotional textures. His work focuses on issues about free artistic expression, anartivism, networking, do-it-yourself and copyleft etics. Prinčič is also creator of internet projects: http://skylined.org,http://www.letusplay.net .

doma
 at home

razstave
exhibitions

esej o projektu
essay about project

kolofon
credits

    mojca                       trivia   

fotografije & zgodbe
photos & stories

Marija Mojca Pungerčar
PRED DOMAČIM PRAGOM / OUTSIDE MY DOOR

video & zgodbe
video & stories 

V projektu Pred domačim pragom se ukvarjam z dokumentiranjem sprememb v okolju, v katerem živim.

Lokacija: predmestje Grba (območje med Vičem, Rožno dolino in Vrhovci v Ljubljani, Slovenija.

Trajanje: januar 2001 - avgust 2004 - se nadaljuje.

O projektu:

Domačo sosesko sem med januarjem 2001 in avgustom 2004 fotografirala na vsakodnevnih sprehodih s psom. Mojo pozornost je pritegnilo 22 različnih lokacij. Redno sem jih fotografirala v različno dolgih časovnih intervalih. Ob fotografiranju sem si zapisovala tudi zgodbe teh prizorišč, oziroma tisto, kar me je na njih pritegnilo. Tako sem zabeležila del lokalne zgodovine te soseske v času, ko se ta pospešeno spreminja iz delavskega predmestja v luksuzno naselje.
več

In the project Outside my door I document the changes in the neighbourhood where I live.

Location: the Grba neighborhood (the area between Vič, Rožna dolina and Vrhovci neighbourhoods in Ljubljana, Slovenija.

Duration: January 2001 - August 2004 - ongoing.

About the project:

Between January 2001 and August 2004 I have been documenting my local neighbourhood on my daily rounds with my dog. I have frequented 22 different neighbourhood locations and regularly recorded them through different time intervals. Next to taking photographs I have been also puting down the stories of this locations. On this way I have recorded the part of a local history of this neighbourhood in the time when the area has been rapidly changing from the predominantly a working-class neighborhood into a bourgeois luxury suburb. 
more 

You can accsess the project on two ways:

- video-animations & stories; the completed serial of 22 videoanimations and stories. (download Quicktime player)

- photographs & stories;  I am continuing the project by adding new photographs and continuing stories.

2004 © Marija Mojca Pungerčar

Nekaj podatkov o projektu Orakelj, ki je bil v eni svojih delovnih faz na ogled v Kiberpipi (-> videli ste, pa niste vedeli, za kaj gre...). Kljub temu, da ni bil ravno mišljen kot procesualni projekt, pa so dokajšnji zapleti botrovali taki "polizvedbi".

V tem času se odločam predvsem kako nadomestiti originalno prešibko obrazno motoriko (mimiko) podobe Oraklja. Na vrsti je mamin (ne, ampak Namin) mikser ...

Doslej sem precej poenostavil programski del generiranja "glasu" Oraklja, tako da naj bi ga redkeje srečevali v fazi "zrenja" (-> računalnikovega "ponotranjenja" - low resources...). Skrivnost naj bi bila pri računalniških algoritmih v tem, da so v svoji raznolikosti rezultatov predvsem ekonomični, manj pa predvidljivi. Kombinacija tega dejstva in željena odzivnost na vprašanja sogovornika pa sta do neke mere v nasprotju.

Prav gotovo bo potrebno nivojsko (hierarhizirano) odločanje med prioritetami (ko sogovornik govori Orakelj molči in posluša - a ne vedno; ko Orakelj govori ne posluša - a včasih tudi). Zaradi vseh podobnih "ne vedno" in "včasih tudi" gre za kompromise, ki ne bodo nikoli optimalni. Osnova algoritmičnega programa so seveda povratne zanke - samonanašanje in posledično spreminjanje "ustroja". Očitno hud napor?

Del programa - tisti za spremljanje položaja obiskovalca in ustreznega vrtenja oči, ki ga je prispeval Miha Tomšič, deluje naravnost vzorno. Hvala članstvu Kiberpipe, ki je omogočilo moje tokrat res počasno packanje ...

Borut Savski

keywords ...
interactive = autonomous
conceptual art = mathematics
time = timeline = history
identity = personal timeline
truth = convention
truth = personal interpretation
decision = random
decision = rationalization

ORAKELJ ("preročišče")

Slovar slovenskega knjižnjega jezika:
- orakelj -klja m (a)  pri starih Rimljanih preročišče: oditi v orakelj / delfski orakelj / prerokba
- orakeljski -a -o [k*l] prid. (a) nanašajoč se na orakelj: orakeljske besede / ekspr. dobil je orakeljski odgovor nejasen, dvoumen

Projekt ORAKELJ / preročišče se torej dotika kar nekaj pomenov. Prvi je podoba očeta - nekoga, na katerega se nanašamo (z vprašanji; kot referencno polje vedenja, definiranja pomenov), nekoga, ki ga gledamo (ker je njegov izgled referenca; struktura, simbolno polje moči) in nekoga, ki nas gleda, od zgoraj navzdol - torej nadzira; njegov pogled ustvarja/ predstavlja/ reprezentira simbolno polje - trdno strukturo, jasno razločevanje dobrega in zlega). Na tej strani je torej vedenje, obvladovanje preteklosti in prihodnosti - torej absolutno.

Na drugi strani pa ta arhetipska (pris)podoba že neločljivo vsebuje nezmožnost interpetacije oraklja / prerokbe, kar pa je, zanimivo, ne degradira. V nasprotju s tem degradira naše interpretacije (naš Jaz), ki pa se "na koncu" neogibno (usodno) sooči z že izrecenim (prerokba postane resnicna). Reč (beseda) na koncu postane stvar(na).

Gre seveda za klasično arhetipsko dramaturgijo, saj so akterji (pomeni) konfrontirani, ločeni, zato se med njimi neogibno vname boj. Zmagovalec je po klasični recepturi - resnica. Torej nosilec/ obličje simbola moči - Orakelj. Če gremo še korak nazaj - čas. Seveda gre za vprašanje transcendence.

Omenjeno dramaturško zasnovo sem si sposodil na precej profan način, saj Orakelj privzame podobo obličja iz B-movieja. Pred vedenjem je zaznavanje (estetsko). Estetsko biva pretežno na površini, zato smo ga združili s (po mojem mnenju) sorodno kvaliteto - površnim / površinskim humorjem. Videz (očiten, "očividen", očem viden) pod kožo (podobe) postopno prehaja v bolj resno področje - strukturiranje: inženirsko izvedbo mehanizma / strukture gibanja izraza / obraza, dokler ne doseže ravni za strukturiranje interaktivne in avtonomne interpretacije vidnega in slišnega, ki je osnova za celovito odzivnost kibernetskega sistema. Za to je bilo potrebno poseči po računalniku, ki se že nahaja nekje na meji med materialnim in abstraktnim.

Osnova identificiranja so seveda oči, ki jih v našem (profaniziranem) načinu igrata TV zaslona, na katerih se sprehajata zenici. TV kamera spremlja položaj obiskovalca / obiskovalcev in s podatki krmili položaj zenice. Za zvočno odzivnost (za "vprašanja Oraklju") skrbi mikrofon, ki ga na zelo neobvezen način intepretira isti računalniški program (Pure Data). Prerokbe ("resnice") so sestavljene iz generiranih zvočnih sosledij, ki komajda spominjajo na govor, hkrati pa se zato že odmikajo od definicij glasbe. Resnica, ki jo Orakelj govori, ostaja zgolj estetska prvina.

Ker zagovarjamo tezo, da je Bog objektivizacija popolnega (božanskega) v človeku, ugotovimo, da na ta način človek pravzaprav išče odgovor/ resnico v samemu sebi. Nejasen, dvoumen odgovor, ki ga prejme, je najverjetneje enako nikakršnemu odgovoru - praznim besedam, dokler ga posameznik ne interpretira "po svoji podobi". Posameznik se v iskanju pomena / resnice torej sooči s samim seboj. Bližnjice do pomenov / resnic so vere, teorije, žanri, stereotipi, ..., ki pa so najbrž že prejšnji odgovori očeta / Oraklja (Drugega). Kaj je posameznik/ca sam po sebi? Neprizanesljiva podoba v zrcalu?

ORACLE

Dictionaries say:
Collaborative International Dictionary of English v.0.48 :
Oracle Or"a*cle, n. [F., fr. L. oraculum, fr. orare to speak, utter, pray, fr. os, oris, mouth]
[1913 Webster]
1. The answer of a god, or some person reputed to be a god, to an inquiry respecting some affair or future event.

WordNet (r) 2.0 (August 2003) :
oracle
1: an authoritative person who divines the future
2: a prophecy (usually obscure or allegorical) revealed by a priest or priestess; believed to be infallible.

Project ORACLE therefore touches quite a few meanings. The first is the projection of a father - of somebody (or something) that we relate to (with questions; as a referential field of knowledge and definitions of meanings), of somebody that we look at (because his image is referential; a structure, symbolic field of power) and somebody that looks uppon us, from up above downwards - a supervisor; his look creates/ represents the symbolic field - the firm structure, the clear division between good and evil). On his (its) side is the knowing, the rule over past and present - the absolute.

On the other hand this archetypal symbol already incorporates the inability of interpretation of oracle (what was said), but which does not degrade it - it even constitutes it. Contrary to that - it degrades our (numerous) interpretations (->our Self), but which we "eventually/ inevitably/ in the end/ fatally" find out to be the truth. What was said becomes the truth. What was missing before was the right understanding (the right interpretation). The word becomes the "meat".

Myth = meat?

The Oracle stories are classical archetypal dramaturgies, because the actors (the meanings)are maximally separated/ confronted, therefore a clash between them is inevitable.The winner is (classically) - the truth. This of course means that the winner is the bearer/ symbol of truth and power - the oracle (Oracle). If I go one level below that symbol - the time. And of course, this is the question of the transcendence.

Izvedba

Podoba Oraklja:
- se po izvedbi naslanja na pop-kulturne podobe/vzorce t.i. b-movie produkcije (gibljiva, groteskna, asimetrična, avtonomna)
- Orakelj z "očmi" spremlja gibanje obiskovalca (izvedemo z video kamero, oči sta dva TV zaslona, ki prikazujeta zenici očesa, ki spremljata gibanje obiskovalca)
- Orakelj s pomočjo infra-rdečega senzorja zazna gibanje človekovega telesa in se aktivira (začne usmerjati pogled, dihati, pod površino motorji oponašajo živo površino)
- Orakelj ima površino narejeno iz zmečkanega pakirnega papirja. Pred tem je bila možnost tudi časopisni papir, kar bi lahko odprlo nov prostor interpretacije:
medij = orakelj = resnica
- Kljub imenu (Orakelj ima v korenu besedo "govoriti") je povedano dvoumno, zato nerabno, odprto za interpretacije. Govorjeno je le zvočno pretakanje, trobljenje, klokotanje, piskanje - a v grobem oblikovano, kot da gre za govor (torej zaporedje z vmesnimi premori). Na ta način se ognemo preveliki mimetičnosti, ki bi pozornost preveč prenesla zgolj na tehnično izvedbo.
- Orakelj ima v odnosu z obiskovalcem vlogo Očeta, zato mora izkazovati dokajšnjo avtonomijo in le pogojno posluša (razmerje med poslušanjem in avtonomnim govorjenjem Oraklja bo približno enako)
- z Orakljevo zmožnostjo sledenja obiskovalcu bo gledalec postavljen v središče postavitve. To je individualizacija gledalca, saj ga Orakelj vidi - obiskovalec torej je vreden pogleda, komunikacije. Orakelj ga tudi sliši, gledalec naveže stik z Orakljem (zato kljub vsemu velika mera mimetičnosti izvedbe). Tu je tudi točka potujitve - gledalec mora verjeti, da nekdo čuti njegovo prisotnost - Orakelj drugemu podeli kredibilnost - obstoj.

Podoba in multiplicirana podoba gledalca (z zrcali):
- gledalec stoji pred obličjem Oraklja, levo in desno od njega sta dve vzporedni zrcali. Gledalec vidi svojo prvo podobo in multiplicirano podobo zaradi dveh vzporednih zrcal
- multiplicirana podoba vnaša slehernikovo dimenzijo, ki se kaže tudi kot kolektivno
- paradoks se zdi, ker se na širšo raven multiplicira le podoba obiskovalca samega. Tudi to se da brati tako, da je širše človeško (humano) že v samem individuumu. Kar je najbrž jasno.
- Zrcala so seveda magični predmeti, vračajo posameznikovo podobo ("tako me vidijo drugi; tak sem Jaz za Drugega"), skratka: pravo bogastvo psihoanalitskih pomenov.
- A zrcala vračajo podobo/ pogled le tedaj, ko jih gledamo. Še več: lažejo, saj kažejo zrcalno podobo. Zrcalna podoba torej ni Jaz, ampak je le podoba Jaza.
- In kaj se skriva za podobo?
- Za zrcali bomo obesili dve besedili: eno z naslovom "Resnica", drugo z naslovom "Odločitev". V teh dveh esejih bom razstavil koncepta Resnice (laži, interpretacije, zgodbe) in Odločitve (te maksimalno poenostavljene objektivizacije sicer neizmerno kompleksne miselne "poti").

I borrowed the described dramaturgyvery profanely, since thje Oracle takes the image of a face from a B-movie. Before there is knowing, there is sensing (the aestetic). Aesthetics lives on the top/ visual layer, so I combined it with (in my opinion) similar quality - the superficial humour. Below the "looks" there is structure and structuring: the engineering work with mechanism, the structure of moving face, the structuring of interactive and autonomous interpretation of what is "seen and heard". This is the basic level of a wholly responsive cybernetic system. Of course I had to use computer algorytmic structures/ mechanisms - somewhere between the material and abstract world.

The basic of identification are eyes. Here they are just two symetrical computer monitors with moving images of eyeballs. Tracking is performed by a small webcam, acting also as a kind of third eye (itself a very strong symbol - the symbol of wisdom: as such it is the introspective quality - therefore it should be turned inwards, but this would ruin the functionality - and it is already another story...). Oracle listenes (microphones) and speaks. All programming was done using Pure Data software (PDP, GEM).

What is spoken (the truth) are relatively simple modulated sounds, lined up sequentially, and it does not resemble speech. At the same time they are not yet music. My definition of music is that it is functionally organized sound. Oracle's spoken truth also exists only in the aestetic domain. Therefore as music? Here is a point for reflection: I can agree that aestetics does not bring knowing (they are, I think, contradictory values). So, how to project (from any part of Oracle) to a visitor a notion of Oracle knowing? Big problem.

The visitor however stands in front of Oracle and hopefully communicates (if it finds in Oracle a worthwhile partner) but on the both sides of Oracle there are big mirrors that reflect the visitors image back to him/ her.

Since I believe that the emergence of god can be attributed to the notion of the absolute/ perfect within the human itself and than externalized/ objectivized as God (again: good = god), I can in the above confrontation (and the mythological story) see the human individual's struggle for some clear answers about himself. Since human know that human is not good, therefore god must be good. This is the reason for externalization.

But the God's (Oracle's) ambigious/ cryptic answer may be a symbol of a useless answer - empty words, until the individual interpretes it in "his/ her own image". Here is the point of each individual's search for truth and again a confrontation with himself. Religions, beliefs, theories, genres, stereotypes,... are just shortcuts to meanings/ truths. They are just some of the answers put forward by the symbolic father/ Other, ... the Oracle.

"O resnici, svobodni volji in odločitvi"

"About the truth, free will and decision"

VERONIKA KLANČNIK 1974 - 2005

Veronika; foto Li Weingerl

Več fotografij

O Veronikinem delu
Veronika je kljub svoji mladosti že pomembno sooblikovala in zaznamovala dogajanje na domačem umetniškem, literarno-žurnalističnem in filmskem področju, zadnje čase pa se je uveljavljala tudi v tujini. Rodila se je leta 1974 v Mariboru. Leta 2001 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Študij je nadaljevala na ženevski univerzi v Švici, kjer je leta 2004 magistrirala iz literature in estetike. Zadnja leta je živela in delovala v Ljubljani in v Ženevi.

Veronika je s svojim delovanjem veliko prispevala h kvaliteti, razumevanju, sprejemanju in promociji sodobne umetnosti. Pisala je članke o likovni umetnosti, gledališču, literaturi in drugih področjih ter intervjuje z različnimi sodobnimi umetniki. Redno je objavljala v Sobotni prilogi Dela, v Nedelu, v Večeru (glej Dosje) in drugih publikacijah. Med njenimi zadnjimi objavljenimi deli je bil zlasti odmeven članek Navodila za uporabo (Sodobna umetnost), ki ga je objavila 2. julija 2005 v Sobotni prilogi. V njem je s izbranimi sogovorniki (umetniki, teoretiki in producenti) kompetentno in poglobljeno odstrla številne probleme, s katerimi se sooča domača vizualna umetnost. Pred kratkim je iz francoščine prevedla tudi knjigo La vie mode d'emploi avtorja Georgea Pereca. V slovenskem jeziku bo izšla pri Založbi/*cf.

Na področju sodobne umetnosti je bila Veronika Klančnik od leta 2001 dejavna tudi kot umetnica. Za njene projekte je značilna socialna angažiranost in interakcija s kompleksnim tkivom urbanega prostora. Prva dva projekta je Veronika Klančnik ustvarila v soavtorstvu z mano: s projektom Zgodba v čevljih se je leta 2001 predstavila na Beograjskem poletnem festivalu Belef v Beogradu, s projektom Dresscode pa leta 2002 v Kiberpipi v Ljubljani. Z zadnjim projektom Int./Ext. Hotel California se je Veronika lani samostojno predstavila v Ženevi. S tem site-specific projektom v javnem prostoru se je dokazala kot obetavna, zrela in talentirana umetniška osebnost. Na tem področju je tudi začrtala svojo nadaljno življenjsko usmeritev, saj se je letos poleti vpisala na Višjo šolo za vizualno umetnost v Ženevi, kjer je nameravala opraviti podiplomski študij na Oddelku za inštalacijo v javnem prostoru.

Leta 1999 se je Veronika udeležila šole filmske pripovedi Pokaži jezik, kjer je napisala svoj prvi scenarij za celovešerni film. Leta 2001 je bil njen scenarij sprejet na scenaristišno dodelovanje pri Audiovizualni Eureki, ki je potekalo v Istanbulu in v Bukarešti. Med leti 2000 - 2002 je napisala dva scenarija za celovečerni film. Scenarij za celovečerni televizijski film Plan B je dokončala julija letos. Snemanje tega filma pravkar poteka pod taktirko režiserke Urške Kos.

Marija Mojca Pungerčar
Avgust 2005
www.3via.org/mojca

Dosje člankov Veronike Klančnik v Delu (Sobotna priloga, Nedelo, Književni listi) in Večeru
Za pripravo dosjeja se zahvaljujem Dokumentaciji časopisa Delo.

O Veronikini smrti pišejo:
Spletni portal RTV Slovenije-Kultura
Teletext-kultura
Spletni portal Siol
Ljudmilin Informator
Dnevna Mladina - Diskurzor
Naš planet
Triera.net
Delo.si
Filmofil.com
STA, 22. 8. 2005
Večer, Kultura in Večer.si, 22. 8. 2005; Marija Mojca Pungerčar: Veronika Klančnik - V spomin)
Sobotna priloga, 27. 8. 2005, str. 28; Brina Švigelj Merat: Veronika, int./ ext.
WORK|OUT European Students' Review (http://www.work-out.org/)
Kinotečnik Kinoplus b, št. 1, september 2005, str. 3; Vlado Škafar: Naše smrti
Fieldreport (Kevin Mueller), 18. september 2005

O Veroniki:
Veronika je bila v svoji milini tako izjemno širokega duha in nenavadno ostre perspektive, da ne najdem besed. Ona je bila najditeljica. Helena

Veronika se mi je zdela vedno tako polna energije... ne morem verjeti, da umirajo tako mladi in kreativni ljudje... Eva

2005 (c) Marija Mojca Pungerčar

This photo by Miha Fras accompanied the article on the "one of the most poor performances" of machines that ever happened at Kapelica Gallery. Written by Jaša Kramaršič at Mladina. His is also the thesis that "object should be able to speak on it's own..."

"... nothing is easy" is a citation from a movie by Pedro Almodovar, when Pina Bausch performs one of her very special moves ... and it's coming to my mind often lately ...

Problems? Yes... always...

The robot must be perfectly stable on it's own (now OK), a better speed control added (OK, done), lowering of the weight (Litium instead of  Pb accus - done, YES...). Apart from disbalance control (for changing the direction) also some form of selfbalance control must be added. Disbalancing must have priority over the self-balancing until some moment, then the two must change priorities.

One comment though: It came to my mind that the description of the object as "robot" was not originally mine. It was also called "android", which is little better denotation, since it alludes that a moving object is a metaphore of human. This is the most precise term: a moving object as a metaphore. Why not robot or android? Because these terms define the functionality of machine. I caught myself thinking at one moment that the thing should really see the surroundings and be able to decide intelligently. But this is going too far...

sound excerpts... mp3s:
dancer1middle
dancer1end
After the installation a group of four performed an improvisational session, that came out well, so you can listen to it ALL here... (over 50 minutes)
video excerpt... mp4: (the "wobbly" action comes from counterweight's rotary movement)

Plesalec/ Dancer was produced by Kapelica Gallery with the help of Ministry of Culture of Slovenia and City of Ljubljana.
Plesalec/ Dancer is a part of the Sound as Metaphore series of projects by the same author. Read more about Trivia projects.

The poetic idea of human self-balancing vith a view of "wholeness" linked with the (human) concept of time which openes the space for many questions of motive and motion ...
A dancer - balancing on the tips of her toes. A classical ballet ideal - the art of balancing.

A physical model of dynamically self-balancing system - known as gyro. The spin keeps it balanced and the slope makes it moving ... It's main property is precession - when it turns fast it is able to balance on its pivot. The spinning mass presents an inertia to any turning. This force is called precession.

Human psyche is a self-balancing system. The absolute is (always) just around the corner ... A clock - a symbol of (linear) time. The subjectivity is a projection forward & backward in time... A clock centered on the nose gives a funny clown-like look. A comment?

First object (alpha) was unable to spin on its own, because of the weight of lead accumulators. The frame was not very well balanced ... a prematurely born ...

The second version (beta) is lighter, smaller and stronger but it still has problems on rougher grounds. The neccessary financial injection to upgrade was almost too much ...

PLESALEC/ PLESALKA

Plesalec je avtonomen gibljiv objekt, ki se želi predstaviti kot umetniški subjekt. Deluje na principu plesa/ pomikanja skozi zvočno polje v prostoru. Njegov komunikacijski kanal (-> višji smisel; motiv) je torej zvok, ki ga vodi sem ter tja po prostoru. A ker gre že za abstrakcijo (primarni motiv je gibanje; posledični motiv, ki ga želimo, pa je zvok - vmes je neka točka potujitve, ki pa jo določimo/ osmislimo ljudje). Šele ko se neposredno razumevanje vzrokov (višjega) gibanja (-> tokrat zvok) zabriše - torej se samo gibanje kot neposredni (čeprav nelinearni - ne neposredno soodvisen/soodgovoren) vzrok umakne v ozadje - objekt "zaživi" samostojno življenje.

S procesom pozabe (prvotnih) razlogov se torej vzpostavi (novo) razumevanje. Razlog je v spremembi sistema vrednotenja, vendar meja v našem primeru ni popolnoma zabrisana. Tako gibanje kot zvok ostajata prisotna. Če pa bi še gibanje izostalo (recimo pri poslušanju le zvočnega zapisa), pa bi popolnoma prešli v drug vrednostni sistem.

Ta način nastajanja in osamosvajanja miselnih teles je enak kot pri mitih. Mit je miselno telo, ki se je (pomensko) osamosvojilo (postalo verjetno - torej resnično) s tem ko je izgubilo svoje vzročne povezave. Mit ne potrebuje posebnega procesa razumevanja - kot nosilec pomena je neposredno razumljiv. Pri mitu so vzroki zabrisani. Če bi jih znova prepoznali, bi mit razpadel. Temu pravimo demistifikacija.

Plesalec vpliva na zvočno polje tudi povratno - vsak trenutek ga torej spreminja. Hipnim spremembam pa se upirajo posamezni deli tega sklopljenega sistema (objekt in prostor po katerem se giblje). To imenujemo inercije in so posledica fizičnih lastnosti, ki se na spremembe ne morejo odzvati hipno.

Seveda gre tudi tokrat za metaforično postavitev. Bistveno vprašanje, ki si ga postavljam je, ali ni morda človeku subjektivnost dosegljiva zaradi gibanja (v splošnem: dinamike) in ne (le) zaradi jezika?

gibanje -> motiv (-> gibalo)

Neka okrevanka je po hudi nesreči, po kateri je doživela popolno amnezijo, povedala, da je imela največ težav s ponovno priučitvijo ravnotežja - hoje. Zastavljeno vprašanje postane bolj verjetno, če fizično uravnovešanje razširimo še na psihološko, nad katerim pa imamo v vsakodnevnem nizanju trenutkov precej manj moči.

Razcep, v psihoanalizi poimenovan manko, onemogoča statično stabilno stanje (-> trajno srečo, trajno nesrečo). Ali pa ni morda prav ta razcep motor, generator sprememb? V takem primeru so tudi odločitve (racionalizirane spremembe) lahko dokaj poljubne (odvisne od inercij - tudi in predvsem psiholoških - vsakega individualnega sistema).

Še o racionalizaciji:
Besedo racionalizacija uporabljamo, ker gre praviloma vedno za osmišljanje za nazaj (tudi v naprej), Torej je za to opravilo nujno potrebna kategorija časovna premica, ki odpre prostor vzročnosti in posledičnosti. To se zdi primarna človekova domena.

Vprašanje Plesalca je torej lovljenje dinamičnega ravnovesja - najbrž ni izključeno tudi padanje. Plesalec lovi ravnovesje na način vrtavke, za spreminjanje smeri plesa pa mu pomaga spreminjanje položaja težiščnice od ravnovesne lege. Za relativno mirovanje težiščnice skrbi giroskop - nujno potrebni (inercijski) element. Uspešnost lovljenja ravnotežja je potreben pogoj za nastanek zvočne kompozicije.

Borut Savski

DANCER

Dancer is an autonomous moving object that tries to present itself as an artistic subject. It functions on the principle of movement through the sound field in the gallery space. It's communication channel (-> the higher meaning, sense; -> the motive) is therefore the sound. The sound takes the object here & there accross the space. But the sound as motive is already an abstraction (-> a human translation/ intervention). Primary motive is the motion, the secondary (-> higher) motive is transformed to sound (since we want it to be so...). Somewhere in-between was a moment of estrangement - a change of evaluation system. Since the sound is (nonlineary) linked to movement, this change is not very big, but it should allow the object to achieve the "artistic purpose".

The process of forgetting the basic reasons opens a space for new understanding. This is how the fragmentation of the (human) world works. New meaning is born out of erasure of old meaning. Objects start to multiply like cells.

This logic is similar to what happens with myths. A myth is an (imaginary) object, that becomes self-contained (and credible; real), when it loses it's causal connections. We no longer know what are the reasons that "construct" the myth. If we did it would fall apart (lose it's body) - the word for it is demystification.

The Dancer affects the sound, because it is an active element of the feedback system - it changes it in every moment with its every move. Instant changes are fought back by the various pieces of the coupled system (the object and the space). This is called inertia and is the consequence of the physical properties that cannot change instantly.

Of course, it is again a metaphorical installation. The question now is: is it possible that the subjectivity in human has something to do with the movement (with dynamics, in general) and not (just) the language?

movement -> motive (-> motion)

A female reconvalescent after a serious accident, when she had a total amnesia, told that she had a lot more problem with the learning of walking (balancing), then with the language. The above question is more feasible, if we broaden the physical balancing also to the psychologic balancing, where in everyday life we experience less control.

The split, in psychoanalysis called lack (fr.: manque), prohibits the static stable state (-> everlasting happiness, everlasting misery...). Is it not this split that is a motor (-> a motivator), the generator of changes? In such case also decisions (-> the rationalized changes) become fairly arbitrary (dependent upon the inertia - also & especially the psychologic ones - of each individual system).

About rationalization:
Since with humans it is all about giving sense/ meaning to the past (also to the future) moment, the necessary category to do this is the timeline (linearized time) that opens up the space of cause and effect. It seems to me that this may be the primary human domain.

The question about the Dancer is therefore the realtime dynamic balancing - probably also the falling down. The Dancer balances in the manner of a gyro, to change the direction it uses the change of the vector of object's weight (gravitation) vector from the balanced (null) position. For the relative stable position of the gravitation vector we use gyroscope - which is the necessary inertial element. The succesful act of dynamic balancing is the necessary attribute for an emergence of a musical composition.

MARIJA MOJCA PUNGERČAR V AKCIJI | SPECIAL OFFER

arhiv Trżaška
Trzaska archives

photo-story

index

mojca

MARIJA MOJCA PUNGERČAR STEREOVIZIJE | STEREO-VISIONS

o projektu
about projects

moja dekca
my little blanket

Črnobelo je instalacija o skrajni obliki diferenciacije - polarizacije (dualizacije). Ker se vmes formira neprehodna ovira, temu rečemo konfrontacija. Beseda že nosi v sebi kal bojne linije - fronte.

Hkrati je to tudi razmislek o avtonomiji (objektov/subjektov) - torej tudi o "življenju". Vendar ne o življenju stroja, ampak metaforičnega objekta (le pogojno tudi subjekta).

Osnovna predpostavka pri izdelavi "avtonomnih" objektov je , da poiščemo najnižjo točko fascinacije, torej skoraj ničesar ne prikrijemo, in skušamo ravno še ugledati "čarobnost" nedoumljenega gibanja.

Med razmislekom o potrebnih (a ne zadostnih) virih za avtonomijo se vsiljuje pojem "algoritem" kot mehanizem prikrivanja, potujitve, translacije (smisla gibanja; tudi spremembe pomena - da, celo diskurzivnega polja). Matematično povedano gre za prenosno funkcijo (bolj ali manj kompleksno), ki sicer enostavno gibanje spremeni v "nerazumljivo". Stopenj nerazumljivosti je seveda mnogo, zanimajo nas tiste najbolj enostavne, ki še poskrbijo za to, da je rezultat pretvorbe "magičen". 

Preprost primer: rokohitrec s premetavanjem dveh žogic ne počne nič posebnega, fascinacija in magija se začneta pri treh žogicah - opazovalcu se razumevanje premeščanja žogic iz roke v roko izmuzne. Torej: nerazumevanje = fascinacija & magija ...

Black and White is an installation about the most radical point of differentiation - the polarization (dualization). This means confrontation.  It is an element of war - the frontline.

At the same time it is a debate about the autonomy (of objects/ subjects) -also of "life" itself. But not of the life of a machine, but of the metaphorical object (conditionally also of the subject).

The basic rule in building the autonomous objects is to find the lowest point of fascination - we do not hide almost nothing, but can still observe the "magic" of the mistified movement. 

Med razmislekom o potrebnih (a ne zadostnih) virih za avtonomijo se vsiljuje pojem "algoritem" kot mehanizem prikrivanja, potujitve, translacije (smisla gibanja; tudi spremembe pomena - da, celo diskurzivnega polja). Matematično povedano gre za prenosno funkcijo (bolj ali manj kompleksno), ki sicer enostavno gibanje spremeni v "nerazumljivo". Stopenj nerazumljivosti je seveda mnogo, zanimajo nas tiste najbolj enostavne, ki še poskrbijo za to, da je rezultat pretvorbe "magičen". 

Preprost primer: rokohitrec s premetavanjem dveh žogic ne počne nič posebnega, fascinacija in magija se začneta pri treh žogicah - opazovalcu se razumevanje premeščanja žogic iz roke v roko izmuzne. Torej: nerazumevanje = fascinacija & magija ...

But to begin with...

From Wikipedia, the free encyclopedia.

In mathematics and computer science an algorithm (the word is derived from the name of the Persian mathematician Al-Khwarizmi), is a finite set of well-defined instructions for accomplishing some task which, given an initial state, will terminate in a corresponding recognizable end-state (contrast with heuristic). The concept of an algorithm is often illustrated by the example of a recipe, although many algorithms are much more complex; algorithms often have steps that repeat (iterate) or require decisions (such as logic or comparison) until the task is completed.

Among different paradigms of algorithms we choose this one:

The probabilistic and heuristic paradigm. Algorithms belonging to this class fit the definition of an algorithm more loosely.

Probabilistic algorithms are those that make some choices randomly (or pseudo-randomly); for some problems, it can in fact be proved that the fastest solutions must involve some randomness.

Genetic algorithms attempt to find solutions to problems by mimicking biological evolutionary processes, with a cycle of random mutations yielding successive generations of 'solutions'. Thus, they emulate reproduction and "survival of the fittest". In genetic programming, this approach is extended to algorithms, by regarding the algorithm itself as a 'solution' to a problem. Also there are heuristic algorithms, whose general purpose is not to find a optimal solution, but an approximate solution where the time or resources to find a perfect solution are not practical. An example of this would be local search, taboo search, or simulated annealingalgorithms, a class of heuristic probabilistic algorithms that vary the solution of a problem by a random amount. The name 'simulated annealing' alludes to the metallurgic term meaning the heating and cooling of metal to achieve freedom from defects. The purpose of the random variance is to find close to globally optimal solutions rather than simply locally optimal ones, the idea being that the random element will be decreased as the algorithm settles down to a solution.

Another way to classify algorithms is by implementation. A recursive algorithm is one that invokes (makes reference to) itself repeatedly until a certain condition matches, which is a method common to functional programming. Algorithms are usually discussed with the assumption that computers execute one instruction of an algorithm at a time. Those computers are sometimes called serial computers. An algorithm designed for such an environment is called a serial algorithm, as opposed to parallel algorithms, which take advantage of computer architectures where several processors can work on a problem at the same time. The various heuristic algorithms would probably also fall into this category, as their name (e.g. a genetic algorithm) describes its implementation.

A subtype of parallel algorithms, distributed algorithms are algorithms designed to work in cluster computing and distributed computing environments where additional concerns over "classical" parallel algorithms need to be addressed.

For our use we will focus on heuristic/parallel algorithms and stay away from computers as much as possible... We will focus on electro-mechanical automata - the so-called mehatronics or even to the purely mechanic systems. We'll search among the BEAM robotics. The pioneer in this field was Walter Grey Walter.

From Wikipedia, the free encyclopedia...
Grey Walter's most famous work was his construction of some of the first electronic autonomous robots. He wanted to prove that rich connections between a small number of brain cells could give rise to very complex behaviors - essentially that the secret of how the brain worked lay in how it was wired up. His first robots, named Elmer and Elsie, were constructed between 1948 and 1949 and were often described as tortoises due to their shape and slow rate of movement - and because they 'taught us' about the secrets of organisation and life.

BEAM robotics (acronym for Biology, Electronics, Aesthetics, and Mechanics) is a style of robotics that uses simple analog circuits instead of a microprocessor. Most BEAM robots are unusually simple in design compared to traditional mobile robots, and trade off flexibility in purpose for robustness of performance.

Unlike many other types of robots controlled by microcontrollers, BEAM robots are built on the principle of using multiple simple behaviors linked directly to sensor systems with little signal conditioning. This design philosophy is closely echoed in the classic book "Vehicles: Experiments in Synthetic Psychology", which through a series of thought experiments explores the development of complex robot behaviors through simple inhibitory/excitory sensor links to the actuators.

2006 - 2008 © Marija Mojca Pungerčar

2003 - 2008 © Marija Mojca Pungercar

Tensed Structures trio at The Gallery of Contemporary Art in Celje - group exhibition SCULPTURE TODAY IV: Performative Bodies and Spaces presented by the Center for Contemporary Arts Celje.

CELEIA – CENTER SODOBNIH UMETNOSTI
Galerija sodobne umetnosti, Trg celjskih knezov 8, 3000 CELJE
http://www.celeia.info/center_sodobnih_umetnosti

Hm, zdi se, da ni konca tej konceptualni seriji...

Rože zla so nastale na podlagi ene predhodne variante poimenovane "Bitje" z namenom, da se proizvede spreminjajoč se vir zvoka (za projekt Cirkulacije 2). Oblika piezo-zvočnikov je potem sugerirala tudi identiteto - npr. črne lilije - in takoj zatem citata iz preteklosti - Rože zla (pesniška serija Charlesa Baudelaira). Tu je zanimiva spletna stran posvečena temu: http://fleursdumal.org/

Rože zla so se v juniju 2013 predstavljale v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani kot del kibernetičnih struktur/ skulptur/ platform, ki smo jih pripravili v okviru Platforme za totalno umetnost: Organizem zvoka - zvok organizma.

Borut Savski - Drevo spoznanja (Prenapeta struktura III)
Produkcija: KUD Trivia 2011

17. januarja 2012 ob 21.00 v galeriji Metropolis

Otvoritev razstave kibernetske strukture Drevo spoznanja v galeriji Metropolis (izložba Metropola; Kiberpipa) avtorja Boruta Savskega.

Tretja po vrsti prenapeta struktura je bila v osnovni obliki že predstavljena konec lanskega leta na gostujoči razstavi Device_Art v Tokiu (organizacija: zagrebški Kontejner in galerija Kapelica), v oktobru letos pa kot del razstave Muzej Robotov v Mariboru(organizacija UGM Maribor). V prenovljeni vsebini bo tokrat prvič na ogled v Ljubljani. Vse prenapete strukture imajo značilnost prenosa gibalne energije s pomočjo torzijsko nasprotno napetih trakov, kar omogoči zabrisanje prejšnjih - enostavnejših, rotacijskih - načinov giba in prehod v višjo - mistificirano pojavno obliko. Preglednost prenosa je zaradi enostavnosti principa za pozornega gledalca ohranjena, tako da lahko govorimo kar o "uteleseni metafori" (metafora: starogrško μεταφορά "prenos").

Drugo povezano polje razmisleka, ki objektu predstoji, so translacije gibanja iz fiksnih točk v tridimenzionalno polje. Kraki "drevesa" namreč prav očitno opisujejo prostor. V miselno polje prenesni pomen nam morda približa problem razumevanja stvari - objektnih in onih drugih. Najbolj enostavni primer: branje, učenje novih pojmov iz ploskega besedila ne prinese takoj razumevanja, ampak šele ob dodatnem razmisleku pojmi pridobijo telo in postanejo razumljivi. Teza: razum je torej prostorski fenomen.

Tretje polje, ki je objektu podelilo tudi ime (Drevo spoznanja), se tiče kibernetskih (samouravnavajočih) lastnosti sistema - torej zaznavanje okolice in interpretacije zaznav - odziv na okolico. Tu se dotikamo dramaturgije (sosledja), ki ni enostavno predvidljiva, ampak je rezultat zaporedja in vzporedja v tekočem in ravno minulem času - torej tudi stvar spomina/ pomnilnika. Sistem tega prenosa - od zaznav do svojih gibalnih odzivov (rezultatov) - naj ne bi bil reducirajoč, ampak ohranjujoč vso vhodno bogastvo podatkov tudi v interpretirani/ prenešeni obliki. V sistem smo poleg tega dodali nekaj tipičnih načinov programiranega obnašanja, ki najbolj priličijo konkretni mehanični izvedbi "Drevesa" - temu so botrovali zgolj koreografski razlogi - oziroma: osnovni estetski razlogi. Resnični estetski razlogi pa tičijo v integraciji vsega povedanega v pojavno celovitost metaforičnega telesa.

Drevo spoznanja je skupaj z drevesom življenja eden od temeljnih konceptov zahodno-krščanske kulture in metaforično izjemno bogato. Drevo spoznanja (The Tree of Knowledge; avtorja: Humberto Maturana in Francisco Varela; prevedeno tudi v slovenščino) je tudi temeljno delo biološke veje kibernetike - avtopoetske teorije (autopoesis: samokreacija) - s katerim je biologija vstopila v kibernetsko dobo. Ker je temeljna misel knjige v definiciji živih sistemov, je s tem na nek način opisana pot tudi do Drevesa življenja.

Na fotografijah zgoraj je najnovejša prenapeta struktura še s starim "analogičnim" srcem, imenovana Drevo življenja ali tudi Bonsai življenja - razstavljena v sklopu razstave Muzej robotov oktobra 2011 v Mariboru.

On photos above is the newest from the strained structures series - called Tree of Life / Bonsai of Life - and it belongs to the octopussies family. October 2011 - exhibited at Museum of Robots exhibition in Maribor.

Prenapete strukture: Drevo življena | Tree of Life | Bonsai (2010)

Vsi trije sistemi so v procesu razvoja pridobili drugačno zaporedje - tako je najbolj primitivna oblika črv oz. DNK - telo, ki se imenuje Bitje, druga je Drevo življenja in tretja je Hobotnica. Zadnji dve višji obliki pridobivata drugačno logiko, ki jima bo omogočala nekatere rudimentarne oblike obnašanj - sinhronih koreografij.

Utelešena metafora

Najnovejši projekt/objekt se dotika dokaj temeljnega raziskovanja avtonomnih struktur / sistemov - točneje (a ne izključno) mehanskih premikajočih se organonov. Gre za predhodno napete (=prenapete) - in potem med seboj na poseben način povezane osnovne elemente, ki v nadaljnem prepletu tvorijo strukturo, na katero se prenesejo vse (pre)napetosti posameznih gradnikov.

Skušal sem sestaviti nekakšno zvijajoče se telo – morfološki objekt. Skrivnost je v uporabi torzijsko zvitih trakastih elementov, ki na enem koncu vpeti (po najmanj dva skupaj) ustvarijo prenos torzijske energije na celotno tako oblikovano tridimenzionalno strukturo. Pogoj je, da je na drugem koncu elementarna struktura zakoreninjena (zaključena z vpetostjo v točki, ki ni vezana neposredno na prvi konec strukture). Po mojem mnenju pa je celo zaželjeno, da se s kombiniranjem prenapetih elementov dobi na koncu vase zaključeno strukturo, ki je v celoti "prenapeta".

Rezultat je zanimiv kibernetski sistem, ki ima vgrajeno energijo (potencialno energijo) - in celo vrsto lastnosti, ki ga delajo 'bolj telesnega, bolj organskega, bolj živega'. Iz fizike vemo, da se potencialna energija rada pretvarja v kinetično (gibalno) - kar je tudi glavni motiv gradnje. Želja je bila, da se sicer pogosteje prisotno in bolj domače rotacijsko gibanje (in prenosi preko kolesc in jermenov) nadomesti z neko primarnejšo obliko: translacijskim gibanjem. Seveda se nahajamo v domeni avtonomnih strojev, ki jim popularno rečemo roboti.

BEAM robotika

Elektronski mehanizmi, ki gibljejo vse naprave, ki jih gradim, so analogni in grajeni po principih t.i. BEAM robotike (kratica druži izraze: biologija, elektronika, estetika in mehanika). V osnovi pa velja, da moment odločitve ni enoznačen, ampak je zaradi uporabe analognih elektonskih komparatorjev, ki delujejo na robu odločitev, precej samosvoj. V zadnjem času mi je bila omenjena beseda 'fuzzy logic' (Majda Gregorič), ali slovensko: mehka logika (Boštjan Leskovšek), kar v precejšnji meri ustreza opisanemu. Drug izraz za mehko logiko je tudi 'analogna logika'. Ne le dve izključujoči se stanji - ampak neskončno stanj.

Besedna zveza 'analogna logika' je zanimiva, ker dejansko pomeni 'analogična logika', ali 'nelogična logika'. Torej nekaj takega kot 'neumni um'. Semantično pa kaže na to, da je nelogično izpeljava iz logičnega - torej je primarnejši izraz 'logično'. Beseda zelo blizu 'analogičnemu' je 'analogno', vendar je drugačnega pomena - opisuje da je pri prevajanju iz ene vrednosti v neko drugo vrednost prišlo do proporcionalne spremembe - mi pravimo, da je bila sprememba skoraj 'linearna'. V človeškem jeziku pa: da je pomen skoraj isti.

Obeti prenapetega principa gradnje so se kazali predvsem v neke vrste mehanskih kvantnih stanjih. To so t.i. diskretni energijski nivoji znani iz kvantne mehanike, pri nas pa neke vrste ravnotežne lege, za ohranjanje katerih pri prenapetih strukturah niso potrebni linearno povečani vložki sile. To je bistvena razlika v primerjavi z linearnimi translacijami gibanj. Govorimo lahko torej o neke vrste nelinearnem mehanskem sistemu. In še več: o mehanskem kvantnem sistemu.

Tensegrity

Čeprav se mi je zdela ideja originalna, pa se je pokazalo, da vendarle ni čisto tako. Ponovno se je izkazalo, da je šlo za reinvencijo principa. Trčil sem ob angleško skovanko 'tensegrity' (kombinacija: tensional integrity; celovitost, enotnost s pomočjo napetosti). Kljub vsemu moja izvedba ostaja izvedbeno originalna, saj v literaturi ni bilo najti nobene izvedbe s torzijskimi napetostmi trakov. Predvsem pa je bila moja pot do prenapete strukture popolnoma samostojna.

Besedo 'tensegrity' je v petdesetih letih skoval kultni arhitekt Buckminster Fuller, avtor koncepta pa je ameriški kipar Kenneth Snelson, ki je na ta način gradil svoje skulpture - najbolj znana je 19-metrski Needle Tower (1968). Zdi se, da je tudi ruski arhitekt Boris Stučebrjukov počel nekaj podobnega v njegovem umetniškem obdobju (70-ta, 80-ta).

Fuller je princip napetostnega ravnovesja tesno povezal z besedo sinergija - ko dve ali več nasprotujočih si sil dosežejo stopnjo ravnotežja med notranjimi napetostmi (tenzijami) in ukloni (kompresijami). O principu povedal, da ne gre za nasprotujoče si, ampak za dopolnjujoče se (komplementarne) učinke, ki so vedno hkrati prisotni. Principi: potiskanja in vlečenja, pritiska in uklona, privlačenja in odbijanja...

Za celovit sistem so bistveni konceptualno ustrezni temeljni gradniki - elementi ("primitives"), ki že vsebujejo / vzdržujejo dvojico lastnosti: napetost (tenzijo) in uklon (kompresijo) - ali pa kakšen drug komplementarni odnos. Od tu dalje postanejo stvari metaforične in princip prenosljiv na druga področja. V zvezi s tem se v literaturi že takoj omenjajo algoritmični in heuristični principi t.i. ekspertnih sistemov. Pojavi pa se tudi povezava s človeškimi miselnimi in spoznavnimi sistemi, ki naj bi tudi bili "prenapeti".

V kibernetiki za prej opisane sisteme pravijo, da imajo vgrajeno inteligenco. Sam bi raje uporabil besedo "samosvoje inercije". Na vsak način imajo torej neko vgrajeno identiteto (pa tudi če je ta le mehanska). V matematiki identitetne točke (singularnosti) opišemo s pomočjo "ničel" in "polov". Te pa so značilnost nelinearnih funkcij.

Da je zadeva pomensko izjemno prenosljiva govori tudi dejstvo, da si je besedo 'tensegrity' sposodil tudi pisatelj Carlos Castaneda za svoje kultne magične zgodbe. Za Castanedo je princip vsakodnevna umetnost prilagajanja svoji lastni in energiji drugih na način, ki prispeva k celoti skupnosti, ki jo tvorimo.

V skladu s prejšnjim sem se v princip zaljubil tudi sam in sistem podnaslovil kot Utelešena metafora.

Prenapete strukture: Bitje / Biće

če izhajam iz divje predpostavke, da se besede skozi človeško kulturo pomeni cepijo - derivirajo, spreminjajo - tudi kot cepljenje na različne jezike, vendar da se podobnost ohranja in kaže na neko nekdanjo isto besedno in pomensko osnovo - potem lahko nastavim tezo, ki definira polje Bitja:
- bitje (slovensko): srca, ure - simboli živosti vase zaključene (avtonomne) entitete, dimenzije časa, ki ji pripada -torej prisotnosti bitja v trenutku in razponu časa;
- biće (hrvaško): mehkejša oblika slovenske besede, ki nosi enake pomene, poleg tega še pogled v prihodnost. Slovensko: bo, morda tudi kot nekdanja osnova besede, ki nekoč v preteklosti morda postane bog, morda tudi kot ideja upanja v prihodnost - v povezavi z besedo boljše (prekmursko: bogše) - in hkrati delegiranje te (za)upanja na/ v boga.
- ben (italijansko), bon, beau (francosko), itd...
- be (angleško): ista besedno-pomenska osnova z vsemi osnovnimi derivati samoidetifikacije in samokreacije - become: postati, belong: pripadati, begin: začeti, before: pred (tem)

Struktura in umetnik, 21. oktober 2008, galerija Kapelica
Structure and the artist, 21st October 2008, Kapelica Gallery Ljubljana
foto | photo: Nada Mihajlović

Senzorika in motorika: dva mikrofonska analogna komparatorja s pripadajočimi vezji, dva t.i. števnika dogodkov, sestavljena iz dveh vzporednih dekadnih števcev z možnostjo nekakšnega "programiranja" (z IR sprejemnikom - zaenkat še neuporabljenim) in štirje gonilniki za enosmerne motorje (H-mostički).

Sensoric and motoric electronic: two main microphone sensor circuits with analogue comparators (in the middle), two so-called "event-makers" - consisting of two parallel decade counters (with IR-receiver - not used yet), and four H-bridge DC-motor drivers.

Situacije v galeriji Kapelica / Kapelica Gallery situations
foto / photo Miha Fras





Situation at Arzenal Depo at Viba Studios Ljubljana
(december 2009)
foto / photo Petra Kapš

The new heart of Octopussy (2011)

The new heart uses arduino microcontroller to deal with four independant motors and two sensors (sound and infra red). Some "behaviour" will be added before the next occasion. So, the analog decision-making logic ("analogic logic") will give way to programming approaches...

Metaphore incarnated

This project deals with relatively basic research of autonomous structures / systems - namely (but not exclusively) the mechanic moving organons. It is about previously strained - and after that in a special way interconnected basic elements, that in the final stage - as intertwined - make up a structure, where all the strains of basic elements are transferred to.

I tried to create a kind of twisting body – a morphologic object. The secret is in the use of torsionally twisted plastic elements, that when fixed (at least two together) on one end create a transfer of torsion energy to the whole of a structure. The condition is that on the other end the elementary structure is rooted to the point that is not directly connected to the first end of the basic structure). It is however desirable that the final combination of such elements creates a structure that is self-contained - and "strained" as a whole.

The result is an interesting cybernetic system, that has a built in energy (the potential energy) - and a numbr of properties, that make it "more bodylike, more organic, more live". From Phyisics we know that potential energy likes to change into kinetic (moving) energy - and this is the motive for building this object. I wanted especially to eliminate the usual omnipresent (and well understood)rotary movement (and the transfer of of movements with wheels and strings) and replace it with the more primary method: the translation movement. Of course we are in the domain of building autonomous machines popularly known as robots.

BEAM robotics

Electronic mechanicms that move all my objects are analogue and built along the principles of so-called BEAM robotics (abbreviation of the words: Biology, Electronics, Aestetics and Mechanics). It basically means that th moment of decision is not precise, but because of the use of analog electronic comparators, that work very close to the border of switching / decisions, rather unpredictable. Lately a word was mentioned to me - 'fuzzy logic' (by Majda Gregorič), or 'soft logic' (Boštjan Leskovšek), that depicts well to the principle described. Another term for this could be 'analog logic'. Not only two distinctive exclusive states, but infinite number of states.

Word combination 'analog logic' is very interesting since it actually means 'analogic logic'. Like 'unreasonable reason'. And also semantically points to believing that logic was there before the analogic. A word very close to 'analogic' but different in meaning is 'analogous' - describing that the translation of some value to another value was proportional - we say that it was 'about linear'. Or in human talk: that it is about the same.

The promise of using the strained principle was in a kind of mechanic quantum states that would be achieved. Quantum states are a kind of discrete energy levels known from the quantum mechanics, and in it's mechanical form - a kind of balanced situations in the movement (going from from minimum to maximum) that do not neccesitate linearly progressive forces. This is the basic difference to linear translation movements. So, we can speak about some sort of non-linear mechanic system. And more: about mechanic quantum system.

Tensegrity

Though the idea seemed original, it proved not to be entirely so. Again it was the reinvention of the principle. I came accross english word 'tensegrity' (combination: tensional integrity; integritiy as a whole, unification by the use of mechanical tension). But my particular approach seems to be original, because I could find no information of use of torsionally twisted elements. And also: the path to my tensegrity / strained structure was totally independent.

But the story of tensegrity itself is extremely interesting. The word 'tensegrity' was coined in the 1950s by renowned thinker and architect Buckminster Fuller, and the author of one such concept is American sculptor Kenneth Snelson, who used it to build his sculptures - best known is the 19-meter Needle Tower (1968).

Fuller related the principle of 'balance through tension' closely to the word 'sinergy' - when two or more opposing forcesreach the point of balance between the inner tensions and compressions. He added philosophically that it is not about the opposing, but the complementary effects, that are always present at the same time. Such complementary effects are: pushing and pulling, tension and compression, attraction and repulsion...

For the whole of such system, the conceptually appropriate building elements are necessary - the primitives, that already provide the both properties: the tension and compression - or in fact any other complementary relationship.

From here on things become highly metaphoricand the principle can be translated to any other area. Very quickly one finds the algoritmic and heuristic principles of so-called 'expert systems'. No far away are the links to human thought and cognitive systems, that are said to also be 'strained' - tensegrity systems.

In Cybernetics, for the systems described above, often say that have a built-in intelligence. I would rather use the description - that they provide a kind of "individual inertia". In any case they have some in-built identity (even if only mechanic). In Mathematics the identity points are so-called singularities - "zeros" and "polls". These appear for higher order non-linear functions.

That the principle is easily "transportable" (metaphoric) proves also the information, that the word 'tensegrity' was borrowed by writer Carlos Castaneda for his cult magic stories. For Castaneda tensegrity is the principle of every day art of living - of adjusting oneself to our inner energy and the energy of others - in a manner that adds to the whole of community (humanity) that we together form.

Because of all this possibilities of translations and the fact that it is all about translations I gave the project a subtitle of "Metaphor Incarnated".

One comment was that it was a Moebius structure, which I declare as wrong (I already invented* Moebius (loop) ten years ago). It is an invention* of the Buckminster Fuller structure... however, it seems that Boris Stuchebryukov (a Moskow architect) did something similar in his artistic period (70s, 80s).

Borut Savski

* invention = reinvention, when a person walks a full path of "solidification" of a principle - the basic thinking, conceptualizing and materializing the object.

Prvo izvedbo prenapete strukture sem predstavil 21. oktobra 2008 v galeriji Kapelica. Na ogled so bili pravzaprav štirje mehanizmi: dva reflektorja, ki pogojno sodita pod isto zvrst "polipov". Prvi je bil zgrajen lani novembra na rezidenci v SantralIstanbul v Istanbulu / Turčija, drugi v začetku letošnjega leta. Tretji je računalniški videografični sistem generiranja novih pomenov in ključnih besed na podlagi večih vhodnih besedil - generiranih s pomočjo programa Pure Data in Gem. Četrta - Prenapeta struktura pa je moj osrednji projekt leta 2008, ki ga je tudi sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS.

Predstavitev je potekala v obliki hkratnega delovanja strojev (struktur, skulptur, objektov, teles, mehanizmov...) in pripovedovanja o vseh za avtorja zanimivih s tem povezanih pogledih.

Prvi dve strukturi (objekta) sta bili narejeni z željo po razširitvi običajnega planskega fokusa (video) projekcije z dveh dimenzij na celoten prostor. Zato se imenujeta reflektorja - delujeta pa točno tako. Da pa ne bi bila le pasivna člena imata vgrajene lastne premične zmožnosti. Pri gibanju pri vseh objektih velja, da me ne zanima kontrola, ampak avtonomnost objektov, ki me zato lahko presenečajo in intrigirajo.

Prenos (metafora) v najširšem smislu je temelj človekove biti, pa naj to imenujemo motivacija, racionalizacija, imaginacija, kontemplacija, komunikacija, identifikacija, penetracija... Nasproti temu stojijo na primer: inhibicija, stagnacija, kastracija. Morda so slednje vse točke mirovanja - na nek način nemoči. Pri prenosu v najširšem smislu gre torej za aktivnost, dejavnost duha, dejavnost moči, ki pa se vendarle giblje od točke mirovanja do točke gibanja - do novega stanja (=mirovanja) in tako naprej.

Moja zgodba torej govori o metaforičnosti (o refleksiji, podobi, reprezentaciji) in otipu (o materialnosti, telesnosti; posredno pa o “stvari na sebi”, ki je vendarle prisotna šele preko svoje reprezentacije, refleksije). Torej poteka pot do identifikacije / poimenovanja / spoznanja šele preko podobe - in je v "stvari na sebi" še ni. Paradoks torej, ki materialiji (stvari sami na sebi) jemlje resničnost.

V ta namen je bil že pred samim projektom napisan esej o trdnosti materialov (tudi “takšnih, kot so sanje...”), ki na pripisuje materialnost vsemu resničnemu. Materialnost = struktura. Esej je objavljen na moji spletni strani Temeljna vprašanja in v katalogu, ki je rezultat dela na rezidenci v Istanbulu v Turčiji.

Zgodba o metaforičnosti zvoka je bila sicer napisana že pred leti, zgodba o metaforičnosti giba (=motiva) in torej tudi pomena, pa je od lanskega leta pogosto priložena mojim diskografskim izdajam dostopnih na Trivia Records | Zapisi. Besedilo pa je na voljo tudi na prej omenjeni spletni strani Temeljna vprašanja.

english continued...

First presentation of strained structure took place at Kapelica gallery on 21st of October 2008. There were actually four mechanisms on display: two reflectors, that somehow also belong to "octopuses". The first was built in november 2007 at a residency in SantralIstanbul in Istanbul / Turkey, the second one during the 2008. The third mechanism is a computer videographic system of generating associations - new meanings - keywords on the basis of more input texts (generated by the use of Pure Data and Gem software). The fourth - Strained Structure was my main project in 2008, that was cofinanced by the Ministry of Culture of Republic of Slovenia.

The presentation took form of a parallel functioning of all machines (structures, sculptures, objects, bodies, mechanisms,...) and the storytelling of all the aspects relevant to the author.

The first two strucutres were made with the aim to enlarge the usual two-dimensional video projection space (the focus) to the whole of the (3D) space. That's why reflectors. Not to remain the passive elements they have the in-built moving options. With the movement of objects I am not interested in control but rather with autonomy of objects' dynamics - that can as such intrigue me also in the future.

The translation, transportation (the metaphor) in the broadest sense is the basis of human identity, and we can call it motivation, rationalization, imagination, contemplation, communication, identification, penetration... - life. Opposite to it stand: inhibition, stagnation, castration,... - death. But still, the latter belong to the important aspect of passivity - the points of stand-still - powerlessness. With translation in the broad sense we talk about activity - of spirit, of power, that nevertheless moves from standstill to movement.

My story is about the metaphoric properties (about reflection, imge, representation) and the tactile properties (the materiality); and indirectly also about the "thing by itslef", that nevertheless appears only through it's representation, reflection. So, the path to identification / nomination / cognition leads through it's reflection - which does not exist in the "thing by itself". A parradox that takes aways the reality of the materiality (the thing by itself).

Even before the strained structures project I wrote an essay about the hardness of materials (also about "the materials, the dreams are made of..."), that adds the materiality to all the real. Materiality = Structure. Essay is published on the webpage Basic Questions and in the catalog that appeared as result of SantralIstanbul residency in Turkey.

The story about the Metaphorics of Sound was written some years ago, and the story about the Metaphorics of Motion / Motivation (and Meaning), is sometimes added as a booklet with some of my discographic editions available at Trivia Records | Zapisi. The text is also available at Basic Questions website.

Situation at Parahouse_12 event in Studio Martina Schumacher & Joulia Strauss, Ullsteinhaus / Berlin, January, 26th 2009
http://web.me.com/marchegon/electropera/parahouse.html
(parahouse_12 is Act 1 of Electropera, the pilot art project of x-op http://www.x-op.eu)

photo: participants of Parahouse_12

Parahouse_12 was declared as participatory collective evolving environment - a modular structure of individual entities synchronized in time and space. One of such entiities was the above object - for that particular moment described as Octopussy (for some reason the principle of octopus appeared in three more Parahouse_12 modules...).

2001 © Marija Mojca Pungercar, Veronika Klancnik

Etnobanda 2007, 2008

V letu 2007 zasnovana kot Etnobanda Državice Ptičjestrašilne - MetastazaA

V letu 2008 so nastopi potekali pod imenom Etnobanda - MetastazaB

Prvi album Etnobande - MetastazaA (2007) je na voljo na spletni strani >Trivia Records / Zapisi -> ...

Drugi album Etnobande - MetastazaB (2008) je na voljo na spletni strani >Trivia Records / Zapisi -> ...


Sodelujoči

Bogdana Herman je že trideset let vodilna iskalka in pevka ljudskih pesmi in raziskovalka neznanega. Sodelovala je z velikimi slovenskimi umetniki 20. stoletja - glasbeniki, pesniki, slikarji, mojstri videoumetnosti in fotografije. Z glasom je opremljala filme in gledališke predstave. Naredila je pesniško zbirko, radijsko in nekaj televizijskih serij o slovenski ljudski glasbi in o komuniciranju. Seveda: glasba je komunikacija s seboj in z drugimi. V 21. stoletju sicer deluje znotraj različnih glasbenih žanrov, slovenska ljudska pesem pa jo bo vznemirjala do smrti. Skrbna prozodika in minimalistična kinetika, njeni značilnosti, sta tudi dva izmed mnogih estetskih elementov, ki strukturirajo Državico Ptičjestrašilno. Bogdana Herman je njena zaslužna umetnica. Ni pa še zaslužna umetnica Republike Slovenije.

Stefan Doepner, rojen 1966 v Bremnu (Nemčija). Študiral je likovno umetnost in eksperimentalni film na likovni akademiji v Bremnu (1991/1996). Od sredine 80-ih ustvarja kot intermedijski umetnik. Je soustanovitelj f18 Instituta za umetnost, informatiko in tehnologijo (1996). Področje njegovega delovanja je predvsem tehnološko podprta umetnost, robotika in zvočna umetnost. Trenutno živi in dela med Ljubljano in Hamburgom.

Borut Savski raziskuje svet t. i. estetskih strojev oziroma algoritmičnih avtonomnih elektronskih naprav, ki so zunaj estetskega prostora nefunkcionalne, kar morda pomeni, da gradi inštrumente, ki proizvajajo napake. Tehnologijo vidi kot samostojno diskurzivno polje, preko metaforičnosti tega (in še nekaterih drugih) jezika pa najde pomenske točke prešitja z ostalimi reprezentacijskimi polji – z bolj celo celoto človekovih identifikacij (spoznav, resnic).

Milena Kosec je bila od 1992 do 2007 uradno pooblaščena posvečenka Državice Ptičjestrašilne, od leta 2008 je Državičina neposredno vpletena opazovalka, od leta 1992 je diletantka, od 2000 profesionalna umetnica in od leta 2005 karierna sodobna umetnica.

Skupina se od leta 2007 druži in nastopa kot ETNOBANDA Državice Ptičjestrašilne v obliki Državičinih zvočno-svetlobnih metastaz ali pa morda kar v generični obliki Državice same.

Več o sodelujočih na spletnih straneh:
http://www.myspace.com/bogdanaherman
http://www.f18institut.org
borut
MilenaKosec


Etnobanda Državice Ptičjestrašilne: MetastazaA, 2007
Nastopi:
- v nedeljo 15. aprila 2007 ob 12.00 v Stari elektrarni, Ljubljana, v sklopu naselitve objekta Theatron.
- v petek, 31. avgusta 2007 ob 20.30 v prostoru Cirkulacija 2 v nekdanji tovarni Rog, Ljubljana.
- v soboto, 21. septembra 2007 ob 20.30 v galeriji ESC, Graz v Avstriji

Glavna značilnost nastopa je uglaševanje izbranih elementov: človeškega glasu, umetnih zvokov, svetlobnih učinkov in usklajenost duha med ustvarjalci. Med temeljne odnose štejemo relacije med kulturo in naturo, med redom in neredom, časovne lastnosti: dvojnost med trenutnim (individualnim) časom in absolutnim (dogovorjenim = konvencionalnim, kolektivnim) časom ure, vzporednost in zaporednost, sinhronost in asinhronost. Lepota nastane v stiku z divjo naturo.
/Borut Savski/

Razbita lepota | Broken beauty

Ali računalnik proizvaja/oddaja zvok ali glas? V času, ko živa bitja okamenevajo od nedopovedljive groze ali – prav nasprotno – zaradi slabitve pozornega zaznavanja in s tem tudi čutenja, računalniki pa postajajo domače živali z vse večjim smislom za ustvarjalno preinterpretacijo ukazov gospodarja, lahko opazujemo oboje. Seveda to pomeni, da je računalnik sposoben vedno znova presenečati tako gospodarja kot uporabnika – če mi sledite.

Zdaj, ko je Državica Ptičjestrašilna zavzela visoko stopnjo distance do realne države, sublimirala ali – mehkeje povedano – kot pojem sestopila v svoje nesnovno bistvo, njeni računalniki kot za šalo razgrajujejo fizikalne temelje človekove naravne artikulacije (moč, barvo, tonaliteto in če hočete - tudi privlačnost glasu – tu se fiziki seveda pridruži kemija) in to, kar računalnik razgradi, opazovalec, če se mu pač zdi, lahko znova poljubno zlaga s pomočjo okrepitve drugega čutila – za vid.

A to je samo moja trenutna interpretacija dogajanja pod naslovom Razbita lepota. Sinteza je namreč postopek, o katerem Borut Savski in Stefan Doepner pri tem projektu nočeta niti slišati.
/Bogdana Herman, zaslužna umetnica Državice Ptičjestrašilne/

V Metastazi A prisotna s fizično odsotnostjo ponazarjam tisto komponento organizma družbe, ki ne reagira na dogajanje okrog sebe. Siva masa s svojo pasivnostjo pušča, da gredo stvari svojo pot in si zato domišlja, da ne vpliva na razvoj dogodkov. V resnici pa jim omogoča prav ta in ne kakšen drugačen razvoj.
/Milena Kosec/

Etnobanda Državice Ptičjestrašilne: MetastazaB - Omnibus, 2008
Štiri zgodbe + peta: "Tipaje iščemo pot po labirintu mnogoterih vseenosti"

Nastopi v letu 2008:

- v četrtek, 17. aprila 2008 ob 20.30 v galeriji ŠKUC, Ljubljana.
- v ponedeljek, 28. aprila 2008 v multimedijskem centru Kibla, Maribor

Predstava Omnibus skupine Etnobanda je na površini linearizacija (vmeščanje v zaporedje) artefaktov spomina, ki jih generiramo vsakič na novo. Asociativno - kot deluje človeški spomin - jih nizamo, bolj ali manj naključno (torej: nelinearno in celo vzporedno), pa na koncu vseeno spet le v zaporedje. Tako se zvrstijo in med sabo prepletejo fotografije, filmi in besedila – identitetni momenti članov in članic skupine - ter neogibno sestavijo v celoto – zgodbo. Zgodba je kot racionalizacija – vedno se (na koncu) rodi le še ena zgodba. Oziroma štiri in peta.

Peta je "vaja v Slogi", kar je besedna igra: Kino Sloga, kjer je bil sprva predviden nastop, je bil nekoč porno-kino, v Omnibusu pa pomeni kolektivni moment kreacije - kjer se individualne zgodbe prepletejo.

Vseh pet zgodb je v veliki meri improviziranih – vzporedno nastajajočih in prvi trenutek še neulovljivih. Osnovna nit je zvok in človeški glas, ki zaradi lahkosti bivajo veliko bolj vzporedno / sočasno, kot pa to pritiče kulturno "trši" vizualizirani zgodbi. Omejen čas (definirana začetek in konec) jih vendarle zlepi skupaj v celost - končnost. Končnost – zaključenost je torej trenutek (moment; navorna sila), ki zahteva, da zgodba na vsak način nastane.

Tri nastope v letu 2007 je podprla Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo - projektni razpis za glasbene umetnosti. V letu 2008 pa je dva nastopa podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenija.

Borut Savski – Videografikaa

Evolucionarni video ali generativni video ali tudi videografični principi je polje dejavnosti, ki druži nekaj umetnikov in njihovih trenutno razvijajočih se, ali že realiziranih principov neposredno nastajajoče video podobe. Podoba je v tem primeru skoraj vedno abstraktna in zelo grafična, vendar hkrati dinamično spremenljiva. Tako se bistveno ločuje od pripovedništva, ki ga v zadnjem stoletju povezujemo predvsem s filmsko pripovedjo. Med prvim in drugim načinom ni neposredne povezave, predvsem zato, ker je industrijsko pripovedništvo že davno izvrglo abstraktno sliko kot nefunkcionalno. Abstraktnejše ravni dosega filmska pripoved na drugačne načine. Gibljivost slike »evolucionarnega« videa pa ta princip ločuje tudi od statičnih grafičnih dosežkov.

V zadnjih mesecih sem realiziral nekaj takšnih različic, ki so vezane na zaznavanje zvoka in notranje algoritmično generiranje video-grafike. Povezane so s spremembami podatkov / slike, ki jo zaznava videokamera. Ta mnogokrat služi kot inštrument za hkratno igranje zvoka in slike. Sestavni del je od vsega začetka tudi besedilo, ki je del slike in naključno povezuje nekatere izbrane ključne besede, ki se sestavljajo v stavke – prebrano se vedno sestavi v nekakšen smisel, ki v gledalcu neprestano proži asociativne misli. Princip sem poimenoval »Matematika jezika«

Videografika 1, Environmental Scan - Reality Check, galerija P74, november 2006

Videografika 2, nastop Luka Prinčič, Borut Savski, klub Gromka, november 2006 in Videografika 3 na razstavi Umestusiumetnosti Celje, december 2006

Zgodovinska izhodišča generativnega videa segajo v začetke eksperimentiranja z elektronsko sliko, ko se je tej tehnologiji pridružila možnost hkratne manipulacije na sliki. To je tudi čas prvih elektronskih zvočnih inštrumentov (sintesajzerjev), pri katerih se je izdatno iskalo zanimive načine povezav med elektronskimi sklopi. Pri video sliki je obdobje razcveta omogočil domači video sistem VHS, kmalu pa tudi pojavitev prvih računalnikov in nove – digitalne - možnosti spreminjanja podobe. Neven Korda je eden pionirjev te zlate dobe abstraktnega videa, ki aktivno deluje tudi pri raziskovanju abstraktne slike s sodobnimi računalniškimi tehnikami. Razvojno in predstavitveno delo iniciative, ki jo trenutno sestavljajo Neven Korda, Luka Prinčič in Borut Savski, poteka v prostorih Cirkulacije 2 v tovarni Rog.

Videografika 4, sodelovanje na razstavi video objektov "Ljubljanski vizualni tunel" v Knežjem dvoru v Celju, med 24. in 28. februarjem 2007, predstavitev dosednajih del v Cirkulaciji 2 | Rog / Ljubljana (maj 2007)

Videografika 5, trije nastopi: Menza pri koritu / Ljubljana ter Dunaj in Bratislava, maj 2007 (brez arhiva…)

O jeziku kot enačbah

»Matematika jezika« je računalniška izvedba naključnega ali na kakšen način asociativnega povezovanja majhnega števila besed v »stavke«. Osnovi stavek je vedno v obliki enačbe: »Oče je dober«, »Bog je velik«, »To ni slabo«, itd. To popolnoma ustreza matematičnim enačbam oblike: »Oče=dober«, »Bog=velik«, itd. V matematiki ta enačb predpostavlja, da je ena stran enačbe neznanka, ki se ji pripiše znana vrednost – torej ovrednoti. Pri jeziku pa gre bolj za soočenje (enačenje, neenačenje) dveh različnih diskurzivnih polj. Eno je v najenostavnejši obliki skoraj vedno kvalitativno ali kvantitativno. Na nek način estetsko. Zadeve pa se zelo zapletejo, ko se v jeziku pojavijo enačbe: »Cigan je cigan« (zakaj sem izbral to enačbo - glej spodaj **), ali pa: »Vse je nič«. V matematiki je zadeva neuporabna, v jeziku pa se v trenutku znajdemo v prvem primeru v polju sociologije in psihologije (miti, stereotipi), v drugem primeru pa filozofije. Tu se za ljudi odprejo neskončne možnosti asociiranja.

Visokoenergetske (in visokopomenske) besede kot so mati, država, oče, cerkev, itd. so soočene (enačene ali neenačene; je, ni, itd…) med seboj, kar se s pomočjo stroja generira popolnoma nečustveno – pri opazovalcu pa sproža močne asociacije – saj opazovalec zlahka razbere tudi najbolj subtilne pomene. Doslej sem poskušal s prej omenjenimi besednimi povezavami, nato pa še z matematičnimi povezavami (je enako =, je več kot >, je manj kot <, ni enako !=, itd…), v zadnjem času tudi z dekonstrukcijo obstoječe poezije. Vse deluje.

Vizualni komplement besednih zvez je navidezno 3D objekt – imaginarno telo, ki predstavlja virtualno telo stroja – njegovo »opredmeteno« identiteto, na katero se lahko nanašamo. Telo (ali le ploskovna grafika) s svojo dinamiko poganja generator pomenov. Telo pa poganja tudi karkoli drugega – tako tudi zvok. In obratno: zunanji zvok poganja virtualno telo.

Za vizualni del je najpomembneje, da deluje na način »mesa« / telesa, torej mora izkazovati zveznost gibanja / spreminjanja – prav tako pa ne sme biti enostavna zanka, ki se sčasoma le ponovi. Na nek način je to naš reprezentant v umetnem okolju. V primeru koncerta je to telo »potujeni« reprezentant, ki opisuje zvok – na nek način naš »plesalec/plesalka«. Do določene mere sinhronost, v večji meri pa avtonomnost.

Videografika 6, v okviru zvočnega nastopa na projektu Confine Aperto na gradu Kodeljevo / Ljubljana, junij 2007, avtor pesmi ključnih besed: Boštjan Leskovšek

opombe:

** Oznaka "Cigan je cigan" se je zarekla predstavniku Romov na slovenski nacionalni televiziji RTVSLO, ko je želel povedati, da se Romi vendarle ne morejo (nočejo) 100-odstotno integrirati, zato jih je treba sprejeti takšne kot so. Oznaka Cigan je cigan ne pomeni ničesar konkretnega - le potrjuje vsako in vsakršno (kakršnokoli) od prej znanih mnenj.

Na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenija in na Mestni občini Ljubljana so se odločili, da projekta "Videografika" ne bodo podprli. Hkrati pa je Ministrstvo za kulturo RS je moje delovanje v letu 2007 podprlo z delovno štipendijo.

OROŽJE, ORODJE

at the SKUC Gallery, Ljubljana, february 2004

Prav zanimivo je, kakšne identitete (oziroma pomeni) so se pojavljali pri realiziranju tega zadnjega projekta, ki je pravzaprav lepljenka - kolaž marsikaterega prejšnjega razmišljanja. To zadnje se sicer kaže kot konstantno, ono drugo - variabilno pa se je pojavilo potem, ko sem najdeval objekte, ki bi prevzeli željeno funkcijo, oziroma bi služili materializaciji ideje. Prevzeli/ igrali naj bi vlogo željenih pomenov ali: postali nekaj materialnega, kar pa je bilo doslej le del miselne strukture. No, pa se je pokazalo, da imajo tudi surovi objekti že neko svojo funkcijo/ namen - torej tudi pomen in identiteto, ki je vse prej kot variabilna.

Na primer: ker sem hotel dobiti nek poceni objekt, ki bi igral vlogo prostora v prostoru, sem našel plastično cev, ki temu popolnoma ustreza, vendar pa se je zaradi tega kmalu začela kristalizirati popolnoma druga zgodba - seveda zanimiva - vendar brez kakšne neposredne povezave z osnovnim konceptom "prostora v prostoru". Prostor v prostoru je pravzaprav zgodba o želji po naravni vmeščenosti enega objekta, subjekta, ideje, v skupnem loncu - v neogibnosti danega, zunanjega. Drugače: zgodba o kolektivnem in individualnem, pasivnem in/ali aktivnem, mogočem in nemogočem, zunanjih in/ali notranjih mejah, omejitvah - notranjem in zunanjem - z eno besedo: komunikaciji. Je zgodba o (ne)prilagojenosti in razcepljenosti/ vcepljenosti - del in celota... in neprestano iskanje ravnovesja. Kot vrvohodec.

Ko pa sem si želel izposoditi kakšen zanimiv način "igranja" na inštrument, se je takoj ponudila funkcionalnost orožja, to je bazooke. Na prvem mestu zaradi bližine ameriške ambasade je ideja na mah dobila obliko, trden smisel, ki pa ga je kasneje, zaradi spremenjene lokacije predstavitve miniature, v veliki meri izgubila. Trden smisel se je umaknil, ostala pa je povezava med orožjem in orodjem. Besedi se tako ali tako razlikujeta le v eni črki. Tudi v angleščini najdemo povezavo (arms: orožje, roke). Skratka: podaljšek rok je orodje. Še ena iztočnica se je ponudila: v prvotni konstelaciji/ kontekstu (-> bližina ameriške ambasade) bi se lahko zelo hitro zgodilo, da preidemo mejo "fore"/ šale/ igranja in stopimo v "kruto" realnost - z "bazooko" bi bilo treba le prehoditi 50 metrov... in zgodba bi bila drugačna.

ZGODBE/ KONCEPTI

Zanimivo je, da vsak objekt, ki ima vedno tudi pomen, ob vmestitvi v nek kontekst/ polje (ali prostor) spregovori zgodbo. Zgodba je tudi sama objekt - nek ustroj, vendar se zdi, da je še posebej prilagojena za oblikovanje/ programiranje človeka. S pomočjo zgodb, ki imajo značilnost, da so razvlečene v času, se odpre vzročno-posledični prostor. Nekaj, kar je bilo v preteklosti, ostaja v eni od možnih (pre)oblik prisotno tudi v tem trenutku, v obliki mogočega pa tudi v prihodnosti. In v resnici so zgodbe zelo blizu želji po obvladovanju/ napovedovanju prihodnosti. Kot kletve. Oblike, nosilke pomenov, so naše partnerice, ki imajo možnost izjemnih transformacij, hkrati pa lahko postanejo brezčasne, kadar so abstraktne, izločene iz toka časa in kot samostojni objekti/ izreki (reki, pregovori, kletve) dostopne vsem ljudem, ki so kadarkoli živeli, ali pa kdajkoli bodo. Posebej brezčasne zgodbe se imenujejo arhetipske in so osnova tega, kar se imenuje kultura. Kultura je zunanji prostor, ki nas vse izjemno močno oklepa. Vendar pa lahko zgodbo tvorijo tudi manj trajni objekti/ konstrukti, dovolj jih je le vmestiti v kakšen (poljuben?) kontekst.

Pri gradnji miniature Orožje orodje (ime je nastalo šele čisto na koncu) so se ena za drugo prikazale tri zgodbe, ki niso nezdružljive, vendar je vsaka samostojna in povsem samozadostna. Na prvem mestu je potrebno odpraviti tisto v najbolj zgornji plasti. Pravim odpraviti, ker se zgodbe ponudijo same od sebe, in ker so le interpretacije, ne nosijo nič novega - govorijo že stokrat spregovorjeno (so arhetipske). Zgodbe so nekakšni pomenski paraziti. Zgodbe so mitizacije in ne služijo razumevanju ampak vedenju (v obeh naglasitvah). Zgodbe so tipičen objekt, ki ga je potrebno razslojiti in izkopati skrite/ prikrite pomene. Pred tem pa je seveda vredno začutiti tudi njihovo sublimno moč, z opazko, da nam to ne bo prineslo spoznanja.

I. ZGODBA O INŠTRUMENTU/ ORODJU

Ker že nekaj časa skušam najti zanimive načine intuitivne uporabe zvočnega inštrumenta, oziroma nekakšnega vmesnika za oblikovanje zvoka, ki ne potrebuje nekaj deset let discipliniranja - torej bi lahko rekli tudi nevirtuoznega inštrumenta - se pri iskanju načina igranju takega inštrumenta zatekam k že znanim rokovanjem z različnimi orodji ali igrali. Zelo posrečen je bil zadnji tak sistem, ki sem ga predstavil v galeriji Kapelica v začetku lanskega leta. Pri tem je šlo za igro/ igranje z nategovanjem klavirske žice, pri čemer sta sodelovala dva para. Pri tem je bila edina estetska dimenzija prav zvok, ki je nastajal z drgnjenjem in napenjanjem dveh žic, ter sodelovanjem na ravni dveh posameznikov, ki pa sta hkrati sodelovala tudi z drugim parom, tako da je bila zgodba pravzaprav o komunikaciji. Dva človeka še vedno tvorita zasebno, štirje pa že javno - v javnem pa je že v navadi civiliziranejši dialog. Javno ali tudi kolektivno naj bi bila stvar civilizacije, civiliziranosti, po mojem pa tudi inteligence, ki je sicer ne smemo enačiti s civilizacijo. No, inštrument je dovolj poenostavil možnosti, da se je bilo enostavno preustiti "muziciranju"/ igranju, dodatne kvalitete pa so bile v hkratnosti elementov zvočenja, ki je nastajalo s povsem funkcionalnim gibanjem, kar je predstavljalo globljo plast informacijskega kanala. Vrhnja plast je bila najbrž zvočna, pod njo še manj zavedna gibalna. Intuitivnost inštrumenta je bila v veliki podobnosti s kolektivnimi otroškimi igrami. Naslov pa je bil nekaj takega kot "razpiranje prostora". Bolj filozofska plast pomenov je bila torej v skritih pomenih, ki pritičejo besednim zvezam "razpirati prostor", "odpirati prostor za kolektivno" - igro, dejavnost, ustvarjanje, karkoli. Teza je bila, da se prostor za kreativno dejavnost odpre s hkratnim trudom za obstoj osebnega (posameznik), razširjenega osebnega - morda čustvenega (par) in kolektivnega (četverica). Dodatni psihološki element, ki je označeval odprtje "jaza" za javno, pa je bila fora, da se je zvok pojačal le takrat, ko ga je igralec moduliral s svojim glasom. Še en element potujitve, ki je v okviru tehnične (ne)dovršenosti deloval odlično - vsi štirje smo se drli, da je bilo veselje.

Zgodbo o orožju orodju pa bi lahko povedali takole. Po tem, ko se je kot način intuitivnega igranja ponudilo orožje, je bilo jasno, da mora omogočati prav vse funkcionalnosti, kot jo ima orožje. Na prvem mestu je merjenje v nek cilj. Tudi temu je bilo ugodeno, saj je prostor v prostoru zasnovan tako, da meri resonančne vozle, ki nastanejo v vsakem akustičnem prostoru. Resonančne vozle - to so točke v prostoru, kjer je zaradi zaprtega prostora ojačanje, ki ga vnaša prostor, največje ali najmanjše - merimo s pomočjo lege in usmeritve resonančne cevi. Dovolj velike spremembe z elektronsko pretvorbo reinterpretiramo (-> prevedemo) v dovolj zanimiv zvok, da je ta "igra"/ igranje dovolj zanimiva za igralca, in ga zvabi v zlitje z zvočnim prostorom. Tukaj je poanta: zlitje akustičnega prostora z resonančno cevjo (-> vsebovanim prostorom) se prenese na zlitje estetskega prostora (-> zvoka) z igralcem/ človekom. Ta se v prostoru znajde kot tvorni del, sodelavec, vključen, kreativen - zlit. Uspešnost akcije/ miniature/ instalacije se meri v sposobnosti postavitve, da čim dalj časa omogoči to zlitje. Ko postane dolgočasno in nezanimivo, je konec veselja. Osnovna teza namreč je, da je aktivno zlitje z okoljem zadovoljstvo. Druga teza pri zlitju in zadovoljstvu pa je, da se mora prej zgoditi potujitev - človek se iztrga iz individualizma lastne preddoločenosti (in podoločenosti - usojenosti) in se "dogaja" v trenutku, sproti, brez pred in po. To je definicija igre, ta zgodba pa je bila pripoved o sreči in času.

II. ZGODBA O ODTOČNI CEVI

Zgodba, ki jo je prinesla navadna plastična cev seveda izhaja iz njenega prvotnega namena (funkcije). Takšne cevi služijo kot odtočne cevi za wc-je. Ne glede na prikrivanje ali spreminjanje za njeno novo funkcijo ta njena osnovna fukcija ostaja. Ve se, da smo uporabili cev, po katerih odtekajo odplake iz vsakega stanovanja v vedno večje cevi in v neko zbirališče. če smo si to vizualizirali, uvidimo: pravo pravcato omrežje! Zanimivo je postalo potem, ko se takega omrežja ni dalo razumeti kot komunikcijskega - saj ne služi za izmenjavo: je enosmerno (kar se tiče odplak) in ne prihaja do izmenjav. Naslednja misel je bila, ali so informacijski kanal res le fekalije? Informacijski kanal razumemo kot na poseben način kodirani niz nečesa, kar služi kot izmenjevalni (vmesni, posredniški) - dogovorjeni komunikacijski kod. če komunikacija na primer poteka na ravni zvokov je dogovorjeni kanal zvok, če na ravni barv je barvni, itd. Namenoma smo vzeli zelo enostavne kodne kanale, lahko pa bi si izbrali bolj abstraktne in celo večslojne. Tako je lahko komunikacijski kanal govor, ki ni kar neko nakladnje, ampak recimo poteka o zelo o improvizaciji v jazzu, ali pa o smislu življenja. Ta pogovor ima lahko hkrati še čustveno plast, kar že bolj onemogoči identificiranje pravega kanala. če gre za zapeljevanje je torej pravi pomen, ki se prenaša nekaj drugega kot stališče o improvizaciji v jazzu, ali pa želja po golem izrekanju. Poleg tega ni prav nič potrebno, da o "pravem" komunikacijskem kanalu obstaja zavest. Komunikacija lahko torej poteka nezavedno - pa je še vedno uspešna.

Tukaj je verjetno marsikomu jasno, da se z omenjanjem slojev naslanjam na informacijsko tehnologijo, kjer se po komunikacijskih povezavah prenašajo različni kodi - protokoli, in to hkrati in obenem v več slojih (layerjih). Za človeka so najbolj uporabni najvišji sloji, nižji pa so namenjeni strojem. No, pri naši razlagi so bolj zanimivi nižji, primarnejši sloji, ki nosijo tudi bolj temeljne pomene. Zanimiva je bila teza neke biologinje-antropologinje, ki je razlog za velikost člaoveških možganov našla prav v potrebi, da se dešifrira "pravi pomen/ namen" pri komunikaciji med soljudmi.

Tudi prej omenjeno "izločanje" želimo videti kot neke vrste komunikacijo - na podoben način "omreženo" (ker omrežje, ko smo uvideli, obstaja). Zato mu bomo najprej podelili ime: kontemplacijsko omrežje. Kontemplacija pomeni "zrenje" - notranji pogled, ki v osnovnem pomenu besede kontemplacija ne pomeni logičnega razmisleka, ampak "širokokotni pogled/vpogled v bistvo" s katerim so menihi skušali ugledati boga, neskončnost, absolutno, celoto. Logične strukture/razdelave (sveta) takega načina "dojemanja" ne omogočajo, saj so v osnovi reducirajoče. Iz prejšnje zgodbe si izposodimo "potujitev" - torej zlitje s trenutkom, saj je tehnika zrenja zelo podobna zlitju. Za našo rabo se bomo zadovoljili s polovično potjo do "uvida celote", hkrati pa skušajmo uganiti informacijski kanal (skupni kod), ki v tem primeru prav gotovo poteka v plasti nezavednega. Identificirati pa bi bilo treba tudi funkcijo/ namen, saj sicer nima pomena, da bi stvar imela pomen. V takem primeru tudi ne bi obstajala...

Psihoanaliza je tisto orodje, ki služi za dekonstrukcijo sublimnih objektov (sublimiziranega), ki sicer nastopajo kot celote, pa vendar so se iz nečesa uobličili. Izločanje je ena od hvaležnih tem, saj se da povezati v enačbo dobesedno vsakršno izločanje. Pri tem je seveda pomembno, na kateri strani se nahaja označenec in označevalec. Tako seksualnost postane enako izločanju fekalij, govoru, javnemu nastopu, kakršni koli penetraciji, neizločanje pa zadrževanju, nekomunikaciji, nezadovoljstvu, v vmesnih stopnjah pa kalkuliranju, konformizmu, samozadovoljevanju, itd. In seveda obratno: zadrževanje (lahko) pomeni samoljubje, odsotnost seksualnosti, včasih pa ravno obratno. Pri tem je morda že malo bolj jasno, da med obema pojmoma ni enozančnosti in ni enačaja. Dekonstruiranje objektov je vedno proces ugibanja razlogov za nastajanje objektov. Kadar ni enoznačnosti govorimo (v matematiki) o nelinearnih sistemih, o enačbah višjega reda, ki imajo več rešitev, kaj hitro pa ostanejo celo brez rešitve. Deterministično lahko tako dekonstruiramo le zelo enostavnih sistemih, pri bolj kompleksnih pa postanejo interpretacije zgolj ene od množice mogočih zgodbic.

Objekti, ki so arhetipi, so običajno univerzalni objekti, ki so nastali na podlagi zelo različnih zgodb, v ljudsko zakladnico pa so prešli prav zaradi te univerzalnosti. Okoli ljudskih modrosti se zelo pogosto lahko strinjamo, tudi če so naši razlogi zelo individualni. Dekonstrukcija takega objekta je njegova razlaga/ razložitev iz brezčasnega objekta v časovno razdelan, vzročno posledični objekt - zgodbo. če si torej zamislimo omrežje izločajočih, kakajočih, priključenih na domači vmesnik (-> straniščno školjko), vemo, da so kljub nezavedanju omreženi, povezani - ali pa celo: povezani v nezavednem. Iz psihoanalize izločanja tudi vemo, da je proces izločanja zelo ponotranjen proces - vsak posameznik zelo individualno opravlja ponotranjenje. To je ena redkih situacij, ko odrasli, socializiranec sploh prisluhne notranjemu gibanju. Stranišče je izjemno zaseben prostor. Hkrati je tudi izjemno kodiran. Običajno je tudi najbolj čist prostor. Lahko bi celo rekli, da je za nevernika edini sveti prostor - razne morda umetniške galerije. No, pa saj tudi za umetnost še vedno velja, da daje umetnik svojo notranjost na plano. In, ali je čudno, da se tudi o umetnosti še vedno govori kot o lepem, čistem, etičnem. Hm, enačaj: ali je stranišče prostor etike? Galerija je javni prostor, recimo ji (pa ne prvi!) svetišče, kjer proces kolektivnega izločanja/ očiščenja vodi veliki mag/ umetnik/ kustus, medtem ko je stranišče zasebni prostor - molilnica, kjer izvajamo individualno introspekcijo/ očiščenje.

Ob tej za lase privlečeni zgodbici je morda zanimivo pogledati še biološke značilnosti odraščanja in s tem povezanega spreminjanja odnosa do izločanja. Pri opazovanju dojenčka smo lahko vedno osupli nad zmožnostjo menjavanja razpoloženj - vse se odraža na obrazu. če ga črviči, se bo napenjal, kobacal, ves zaripel bo postal, dokler se napetost ne razpoči, nato se po obrazu razleze zadovoljstvo - olajšanje. Za dojenčka še ne velja, da je sposoben misliti čas. Podobno kot živali je prisoten neposredno v tem trenutku. V nekaj letih pa se mu razvije sposobnost vzročno-posledičnega mišljenja in s tem tudi človeški način autoreferenčnosti - ko uvidi ločen obstoj sebe od drugih. Prehod na "civiliziranost"/ socializacijo se zgodi še kasneje (ali pa celo nikoli v popolnosti). Ta proces pomeni uvideti hkratno enakovredno prisotnost drugih. Podeliti enakovrednost "drugemu" pomeni hkrati odvzeti središčnost "sebe" (bio-kopernikanski obrat?) - a vendarle odtlej neprestano usklajevati obe "teži". To je aktivno ravnovesje vrvohodca. Vrvohodec se zaveda samega sebe, svoje "vloge" v kolektivu, občutljiv pa je tudi za najbolj kompleksne avtoreferenčne zanke - kaj mislim, da si drugi misli o meni, mojem dejanju. Komunikacija skozi takšne socialne komunikacijske mreže skoraj popolnoma nadomesti kontemplacijo. Obstoj v "tem trenutku" je za socializiranega človeka že skoraj neobstoječ. Morda je še najbolj pogost beg iz civiliziranosti (časa) v živalskost (trenutka = brezčasja) seksualni odnos. Ali pa kakšen drugačen, naraven ali umeten adrenalinski beg.

Če smo torej vsaj približno nakazali nujnost občasnega "zrenja v brezčasnost", potem smo morda našli tudi funkcionalnost kontemplativnih mrež. Ne glede na to, da ne gre za zavedna ali kolektivna "povezovanja" z višjim. Zakaj smo to storili? Le zato, ker je omrežje prav očitno že obstajalo, višjega pomena/ interpretacije, kot je odvajanje fekalij, pa ni imelo. In seveda, da ne bi dajali prevelike teže tehnološkim omrežjem, kjer kao da poteka za človeka dostojna komunikacija. Še en razlog: če lahko skozi miselni proces izenačimo dojemanje pojmov kot sta trenutek in brezčasnost, nič in vesolje/ vse/ absolut, potem moramo vendarle relativizirati pomen logičnih struktur - ne eliminirati. Ali pa še en razlog: brušenje objekta/ artefakta je predvsem delo, morda pa sem si zato moral privoščiti tale "izmet". Zadovoljstvo = zadovoljstvo. Končno ena enačba... začuda v matematiki imenovana identiteta, v filozofiji pa tavtologija. Res: nekje smo izgubili neznanko, zato ta enačba ne pove in ne rešuje ničesar.