Galerija ŠKUC je bila verjetno prva, ki je radikalno zarezala v slovenski prostor s tedaj  novimi razstavnimi projekti. V mojo zavest se je vpisala šele, ko sem se sama začela aktivno vključevati v likovno dogajanje. Od tedaj sem njen reden gost.
Gotovo je ena redkih (če ne celo edina) slovenskih galerij, ki redno menjava umetniške vodje in ohranja ter širi krog publike. Ima tudi veliko naključnih (mimoidoči) obiskovalcev. Ves čas se sistematično posveča novemu v likovni in tudi v drugih zvrsteh umetnosti, ki se med seboj vse bolj prepletajo. Enakovredno omogoča tudi predstavitve starejših avtorjev, če so njihova dela v danem trenutku aktualna. Seznanja nas z dogajanjem v mednarodnem prostoru in se trudi predstavlati naše umetnike v inozemstvu. V Ljubljani je to eden od pomembnih zgodovinskih prostorov - dvakrat pomemben, ker je enako živ kot ob svojem začetku delovanja s to razliko, da je danes uspešno vpet v mednarodni svet umetnosti. Zelo redek pojav! S svojim značilno razgibanim razstavnim prostorom je izziv umetniku za specifično postavitev. V ekipi vlada prijetno neformalno vzdušje. Všeč jim je dinamično delo.


POSPRAVLJANJE:
Imajo honorarno snažilko. Za sprotno čistočo skrbijo tudi čuvaji.

PREDSTAVITEV  

                                                                           NAZAJ

6. september 2006,                                                                                                           foto Nico Vascellari                  

Galerija ŠKUC
www.galerija.skuc-drustvo.si

Na fotografiji smo:
Joško Pajer, Zinka Nuhanovič, Nataša , mk, Žiga Tomori, Dejana Majstorovič,
Mitja Ravnikar, Alenka Gregorič in Andreja Ravnikar.