Napisati pesem po Auschwitzu je barbarsko, je leta 1949 izjavil Adorno. To stališče je pozneje sicer hkrati utemeljil in omilil, vendar njegova radikalna izjava jasno kaže na to, da se literarno ustvarjanje deli, ali bi se vsaj moralo deliti, na tisto pred in po Auschwitzu, na tisto pred in po pričevanjih Prima Levija, Roberta Antelma, Borisa Pahorja, Davida Rousseta, Jeana Cayrola in drugih preživelih internirancev. W ali spomin na otroštvo, intrigantni avtobiografski tekst Georgesa Pereca, ki bo to pomlad v prevodu Suzane Koncut izšel pri založbi Litera, je nastal po Auschwitzu in z mislijo na Auschwitz.

Rojen leta 1936 judovskim staršem poljskega rodu, je Georges Perec za las ušel deportaciji. Njegov oče Icek Judko Perec je umrl že leta 1940 med obrambo Pariza, mamo Cyrlo rojeno Schulevitz pa so tri leta pozneje deportirali na Poljsko, po vsej verjetnosti prav v Auschwitz, čeprav je njena zadnja, uradno potrjena postaja Drancy, taborišče na francoskih tleh. Perec jo je zadnjič videl, ko je bil star šest let. Pospremila ga je na gare de Lyon, od koder ga je s konvojem Rdečega križa poslala v Villard-de-Lans, na svobodno ozemlje.

W ali spomin na otroštvo ima po Perecovih lastnih besedah ključno mesto v njegovem opusu. Izšel je leta 1975, torej deset let po Stvareh (Les Choses), romanesknem prvencu, za katerega je prejel nagrado Renaudot (tudi tega imamo v slovenskem prevodu Suzane Koncut). Že tedaj se je Perec pri svojem pisanju načrtno omejeval s pravili, ki si jih je sam postavil. Pri Stvareh si je zadal nalogo napisati roman v Flaubertovem slogu, v njegovem poznejšem ustvarjanju pa so pravila postala bolj matematična, še posebej odkar se je leta 1967 pridružil OuLiPo (Ouvroir de Littérature Potentielle). Delavnica za potencialno literaturo, ki sta jo leta 1960 ustanovila Raymond Queneau in François Le Lionnais, je združevala, in še združuje, ne samo literate, temveč tudi matematike, šahiste, igralce goja in podobne cerebralce, ki si na ruševinah stare retorike izmišljajo pravila za najrazličnejše nove literarne forme, na primer take, ki nastajajo na osnovi besednih akrobacij, kakršne so anagrami, palindromi in lipogrami. Med slednje spada tudi Perecov rekordni dosežek, več kot 300 strani dolg roman Izgin (La Disparition), v katerem ni niti enkrat uporabil črke e, najpogostejše v francoskem jeziku. Ta roman je deloma prevedel v slovenščino Aleš Berger, tudi brez E.

Teksti, ki jih je Perec napisal po oulipojevskih pravilih pa niso, kot bi si človek nemara mislil, hladne, suhoparne stvaritve, temveč že dajejo slutiti ranljivo, zelo človeško in iskreno avtorjevo osebo. Tovrstna, včasih skoraj mazohistična pravila so Perecu pogosto šele omogočala, da je lahko pisal. »Sama ideja poezije me je plašila,« je povedal v nekem radijskem intervjuju, »ker so minili časi, ko je človek lahko štel na prste in sestavil aleksandrinec, kar po svoje obžalujem.« Pravila, ki si jih je sam postavil, so mu zato služila kot nekakšno varovalo, kot alibi. W je v tem smislu Perecova prelomna knjiga. V njej je spregovoril o sebi, tudi tokrat s pomočjo pravil, toda drugače. Ni si več prizadeval za neko smiselno celoto kljub pravilom, temveč je pravila prvič prilagodil temu, kar je hotel povedati. Pravilo in roman sta postala eno.

W je zelo nenavadna avtobiografija, to je še najmanj, kar lahko rečemo. Posvečena je E in zgrajena okrog preloma, praznine, okrog (...). Perecove spomine, ki so že sami fragmentarni, megleni, pogosto lažni, če ne celo popolnoma izbrisani, ves čas prekinja druga zgodba, ki se od spominov tudi grafično loči tako, da je natisnjena v kurzivi. Fiktivna zgodba se začne kot neke vrste detektivka, ki se na sredini knjige mahoma prelomi in se v drugem delu nadaljuje kot pripoved o otoku W, ki izvira iz Perecovih otroških fantazij. Tudi spomini se na sredini prekinejo: prizoru z gare de Lyon, ko je šestletni Georges zadnjič videl mamo, sledi prazna stran s tropičjem v oklepaju. Potem, v Villard-de-Lansu, je že sirota. Zgodba o otoku W v drugem delu se začne dokaj nedolžno, kot pripoved o izolirani otoški skupnosti, ki živi v skladu z olimpijskim idealom, potem pa, po vsaki prekinitvi s spominskim sklopom, prerašča v vse bolj pošastno prispodobo taborišča.

Tudi W razpade na prej in potem. Prej ni spominov, samo materialni ostanki – fotografije, pričevanja sorodnikov in kvečjemu nekakšni spominski okruški, za katere se izkaže, da ne morejo biti resnični (spomin, katerega jedro je črka iz hebrejske abecede, ki ne obstaja ali strip z naslovom Charlie padalec, ki naj bi mu ga dala mama ob slovesu, a je v resnici izšel šele po vojni...). Potem je mali Georges sam, brez E, ki se v francoščini izgovori kot eux, torej brez njih, verjetno staršev, ki jim je posvetil W.

Perecove črke, polne nedoumnega pomena, so koščki sestavljanke, ki jo je zlagal načrtno in strastno, dokler mu ni bolezen prezgodaj prekrižala poti. A na koncu tako vedno kak košček umanjka. Tudi Bartlebooth, junak Perecovega velikega romana Življenje navodila za uporabo (La vie mode d'emploi, 1978) umre z nedokončano sestavljanko pred sabo. Edini košček, ki manjka, ima obliko črke W, pokojnik pa v stisnjeni pesti še vedno drži košček v obliki črke X.