Od leta 1998, ko ste dobili kresnika, so vas novinarji pustili več ali manj pri miru. Kaj se je z vami dogajalo odtlej?

Nič posebnega. Vsak dan po malem pišem. Če gre, je v redu.

Kaj naredite, če ne gre?

Če ne gre, je dobro imeti v računalniku še kakšno zgodbo v rezervi, kaj čisto drugega, primernega za razpoloženje. Včasih, recimo, dialogi ne grejo, ker je dan bolj za opis situacije ali obratno. Včasih je pa čista blokada. Takrat bi bilo dobro it kam daleč stran. Ker to ni mogoče, je treba delat.

Daleč stran od Ljubljane, ki je ne marate preveč, ne?

Sirota Ljubljana ni sama po sebi nič kriva. Vprašanje je, zakaj mi toliko ne zakuha od te palanke, pa da se že enkrat ne poberem.

Da vas primem za besedo: zakaj?

To je dobro vprašanje, zakaj ne grem proč. Najbrž rad trpim. Ne, v resnici mi je povsod grozno. Zdaj berem nekaj od Alaina de Bottona, o Baudelairu, ki mu je bilo najbolj mučno na obče priznano sanjskih krajih, da pa so ga bojda privlačile železniške postaje, doki, hotelske sobe, taka trivija. Pa saj je res. Predstavljajte si, da sem nekje v najlepšem mogočem in najprijetnejšem okolju, in da tam umrem (tako kot narekuje želja). Potem pa si predstavljajte, kakšna neprijetnost bi bil tam en kadaver. Rajši ostaneš tam, kjer so ravno kadavri ena vsakdanjost. Pa se čutiš bolj živega, recimo.

Zato tudi nočete, da bi vas obravnavali kot »slovenskega umetnika«, pa da bi vas po možnosti še zaživa dali v mavzolej?

Sami umetniki so načeloma v redu, le da nekateri uživajo v javnih priznanjih in da so radi na očeh. Hujše je, na kakšen način dobivamo priznanja. Kresnik, recimo. Zakaj ne bi zmagovalca kratkomalo izbrali in mu dali 100 milijonov in mir? Tako bi ljudje rekli: opa, to pa je nagrada, gremo čitat to knjigo. Ampak ne, on mora strašit z vencem na glavi, mora imet pomenke z ljudmi, ki jih živih ne more, z golažem se mora basat, ki tudi ni neka hrana, in tako je že ta detajl iz pisateljevega življenja, kajneda, dobra slika pristajanja na eno poceni etabliranje. Potem pa sledijo še druga taka vsakovrstna slavljenja in počasi postaneš ena častitljiva ikona, plen oboževalk iz društva Pelcmontl in en tak priden gospod, ki si ne upa več niti pošteno zatrobit v robec.

Vam to, da vas ljudje s takim veseljem berejo, kaj več pomeni?

Seveda, to je najlepši občutek, ko veš, da te berejo. Misliš si, jasno, ob tem tudi, da si napisal nekaj za ljudi, ki jih še ni. Če se razume, da taki heroji kot je Šolen in Pujšek niso samo pripovedovalci svoje neke brezvezne zgodbe, ampak razkrivajo poleg zgodovinskega in socialnega ozadja tudi mene samega, v nekaterih samoironičnih sestavinah, bi bilo zanimivo in lepo čez dvesto let prit nazaj pa se prepričat, da ljudje o meni še vedno govorijo kot o nekom prisotnem in zbujajočem smeh. Pa tudi kot o nekom, pa ja, o katerem lahko rečeš, da je znal opisat človeka plastično, tako da ga še vedno čutiš in njemu podobnega še vedno najdeš.

Ob tem pa trdite, da niste verbalni tip.

Verbalci imajo v glavi takoj vse porihtano, cele sentence od začetka do konca, pravzaprav v bistvu radi govorijo. Nimam posluha za govorjeno besedo. Oziroma tako je: imam ga za slišano besedo. Ni pa je tako lahko zapisat; čeprav na koncu, ko imate knjigo pred sabo, zgleda, mora zgledat, da ni bilo nobenih problemov.

Ste potemtakem vizualec, če ni preneumno slikarja spraševati kaj takega? Ste si Vojca in vse druge, pa situacije, v katerih so se znašli, natančno predstavljali? Ste si jih kdaj celo narisali na tiste lističe v izmeri 10x10 cm, ki sestavljajo pisarniško kocko?

Točno na 10x10 listke sem včasih risal, ampak prave risbe, take za na razstavo. V zvezi z literaturo sem narisal samo Vojca za naslovnico Porkasveta, pa tloris Šolnovega stanovanja in enega Vojca iz profila za Mateja Bogataja osebno. Drugo si vse samo predstavljam.

Pišete predvsem o tem, kar poznate iz prve roke?

Predvsem o tem. Če bi pa vse poznal, vse vedel, ne bi pisal. Včasih o čem nimam pojma, kot o zaporu ne, recimo, ampak je vseeno dobro probat z opisi razmer tam, da vidiš, koliko zmoreš bit avtentičen.

Pa ste se kaj pozanimali, preden ste šli pisat o Vojčevem prestajanju zaporne kazni, kako poteka življenje v taki ustanovi?

Ne veliko. Nekoč je en paznik iz mariborskega zapora kupil od mene rabljeno katrco, en tak v redu stric. In vedel sem, na primer, da so v celjskem Starem piskru dovolili Slubanu delat z jetniki na fotografiji. Iz tega potem lahko sklepaš, do kod lahko greš in koliko morda tudi preko. V tem zaporu sem bil zadnjič enkrat s kolegico, preden so šle tiste fotografije na razstavo Sedem grehov, ki je zdaj v Moderni.

Vojc se v tretjem delu osebnostno razvije – sprejme Ivico, čeprav je homoseksualec, in postane celo body artist. Ste že od začetka imeli v mislih tak Pujškov razvoj in konec?

Ta tip se mi je že od začetka zdel dober za obdelavo. Poleg hčerke, nevredne njegove grandioznosti, je najbolj sovražil umetnike in pedre. Zame je bil izziv iz takega človeka prepričljivo naredit umetnika in pedra. Čeprav seveda on kot tak to ni mogel biti zares.

Ta reč med Pujškom in Ivico v zaporu se bere kot prava ljubezenska zgodba. Saj Ivičin odhod iz zapora tudi sproži vso to spremembo v Pujšku. To je prelomna točka v romanu, ne? Na to verjetno namiguje tudi naslov, če prav razumem, od kod pride.

Ja, prelomna točka. Me je pa zmatrala. Že ko sem nazadnje dobil krtačni odtis, kot se reče, je bilo treba marsikaj čisto na novo napisat. Rožencvet pa ni bila samo rožica, ki si jo je dal Ivica vtetovirat okoli rektuma, ampak se je tudi sam prodor vanjo zgodil v mesecu rožencvetu, se pravi junija. In leto zatem je junija prišel Pujšek iz aresta. Z namenom posplošitve tega naslova na celotno knjigo je tudi nekaj oseb v romanu moralo imet imena, kot so Vijolca, Flora, Majaron itd. In seveda ni treba pozabit, da je Vojc prinesel rože na mamin grob.

Ni junij rožnik? No, kakorkoli že, čemu vsa ta cvetlična simbolika?

Rožnik ali rožencvet. Čeprav sem dolgo mislil, da je to maj. V resnici je naslov nastal iz te zmote. Ključne dogodke sem nameraval postavit v maj, mesec, v katerem je narava najbolj razcvetena. In zato, ker se je pokazalo, da knjige o Vojčevih avanturah pridejo ven na štiri leta, kot majski hrošč. Ta cvetlična simbolika seveda ima svoj vzrok. Gre za kontrast med rožami kot simbolom nežnosti in Vojcem kot simbolom človeške grobosti. Ja, zmeraj so mu šle rože na živce, tudi mamine, in v drugi knjigi je moral za Hermino nosit eno ogromno sobno rastlino. Na živce pa so mu šle zato, ker so mu šle lastne dobre lastnosti na živce. Ker se je bal lastne dobrote. Ker se boji. Takih ljudi je tod veliko.

Mislite v Sloveniji? Lahko to malo pojasnite?

Mi smo nekoliko plašna nacija. Ne v smislu elementarnih izkazovanj poguma, takrat ko je vojna ali ko se spopadamo z gorami. Celo znani smo po tem, da radi izzivamo svoj pogum in sile. Znamo pokazat nasprotovanje, ne pa naklonjenosti. Drugi Slovani so prisrčnejši. Naše grobosti je najbrž najbolj krivo ruralno poreklo plus to, da smo bili zmeraj zadnja luknja na piščalki. Vojcu sem dal, da je sam na to namignil, ko je v prvi knjigi opisal staro Kumpovko, kako pojmuje: pa kaj klinc, če stari krepa; glavno je, da svinjaki ne pogorijo (oziroma nekaj v tem smislu). Ali njegovi opisi lastne matere, stara gluha kost itd. Pa jo je imel rad, kot se je naposled izkazalo.

Še nekaj o Ivici. Po njegovem odhodu iz zapora sem ves čas pričakovala, da ga bo Vojc še enkrat srečal, da bo mogoče enkrat med publiko v Mesnici, potem se pa to ni zgodilo. Se je mogoče zgodilo v kaki prejšnji različici romana?

To vam je nekdo povedal. Konec zgodbe je bil sprva res čisto drugačen. Vojc je, kljub temu, da ga kustosinja Flora prečrta kot umetnika, vendarle menil, da to je, in čisto na koncu, na zadnji strani, je odhitel na sestanek z Ivico, ko ga je ta poklical po mobiju. Ampak vse tisto se mi je zazdelo zafektirano in sem predrugačil. Zadovoljen sem s koncem, da bolj ne bi mogel bit. Ko je bila knjiga zunaj, sem se sicer malo grizel, da nisem Vojčevi vnučki dal imena Marjetica, ampak, kaj pa vem, v tem primeru bi bil izdelek že preveč ocvetličen.

Poznate tudi v resnici koga, ki bi doživel tako korenito preobrazbo kot Vojc?

V resnici pa ne. Mislim, da taka preobrazba dejansko ni mogoča. Vojc je kljub vsej otipljivosti lika le simbol. Tudi ena spodbuda, recimo, je lahko.

Kako po vseh teh letih ocenjujete prva dva romana iz trilogije o Vojcu Pujšku? Bi kaj spremenili, če bi vse skupaj ponovno izdali?

Prvi je v redu, drugi pa malo preveč zabaven, zato bi v tem primeru morda na njem še delal.

Vojc in Šolen sta si podobna v tem, da sta okorela v svojih navadah in nazorih. Zato ne najdeta stika z drugimi, čeprav se čutita osamljena. Gre pri tej zakrknjenosti človeka za temo, ki se pogosto ponavlja v vaših delih, tudi tistih neobjavljenih?

Ta zakrknjenost je zanimiva, da. Ampak v dramah in scenarijih, se pravi, ko ne pišem v prvi osebi ednine, tega problema ne obravnavam. Opazil sem pa, da je bilo pisanje v prvi osebi efektno tudi v romanu Ostanki dneva in Stregel sem angleškemu kralju. Avtorjema se je zdelo privlačno soočit se s tem problemom, da skoz »lastne« besede in poglede nekega butlerja ali kelnarja povesta, za kako omejeni osebi gre. Hrabalu je to manj uspelo, ker je povedal več, kakor bi resnični natakar, tam en butl. Ja, ta zakrknjenost, ksenofobija, strah pred homoseksualnimi bitji, pred sabo, to bom še obravnaval.

Ima dejstvo, da se v romanih na eni strani in v scenarijih ter dramah na drugi strani ne ukvarjate z istimi temami, opraviti s tem, da prva oseba v romanih nujno potegne za sabo več avtobiografskega?

Najbrž je to privlačno. Ampak gre tudi za način. Samo prvoosebni pripovedovalec lahko bolj ali manj kompetentno pove svoje misli. Razburljivo in bolj vnetljivo je, če pišeš v prvi osebi o kom, izpostavljat nekaj na nek način, pri tem pa si predstavljat bralca, kako se zabava, ker ve, da se ta pretvarja, ali ker ugotavlja, kako neumen je.

Pravite, da ste pravkar končali novelo. Zgodbo spet pripoveduje prvoosebni junak?

Roman ali kaj takega pišem zmeraj v prvi osebi. Stvar uspe, če ima junak vsaj malo mojih lastnosti ali preokupacij. Dva romana, dve fajn zgodbi sem gnjavil cela leta, toda nista uspeli zato, ker sta mi bila prvoosebna pripovedovalca povsem tuja. In sem obe stvari zavrgel. Tole, kar sem napisal zdaj, prvo verzijo, to ni uspelo iz nekega drugega vzroka. Lik sicer ima neke moje spomine in težave in ambicije, poleg tega pa še veliko svojih značilnosti, ni pa živ. Čez pol leta bom videl, če se splača še delat na njem.

Zakaj prva oseba? Ste že poskusili kdaj drugače?

Roman pisat drugače, tega si ne predstavljam. Težko si predstavljam tudi, da bi stopil v ženski lik, čeprav me mika. Ženska, ki bi koga zabavala s svojimi pojmovanji in dejanji, to bi bil kuriozum. Moški smo pa že v načelu smešni. Primerni za posmeh. In kar je čudno, ženske si želijo zabavnih moških, medtem ko se moškim zabavna ženska ne zdi seksi.

Zdaj ste mi pa vrgli kost! Po vašem so torej zabavne ženske zelo redke, pa še tiste se moškim ne zdijo seksi?

Se mi je zdelo, da bo halo. Ampak povejte mi naslov kakega zares zabavnega romana, ki ga je napisala ženska. To je eno. Drugo je, da v resnici niste ženske krive za to, če se vaša smešnost moškim ne zdi seksi. Za to nosijo krivdo oni, ki jih zabavna ženska večinoma ne spravlja ob pamet. Če ste poznali Nelo Eržišnik, ta je znala bit smešna za krepat, ampak prosim, več od tega si nihče ni želel od nje, razen kdo čist usekan, pa brez zamere. Čeprav s tem ne mislim ravno reči, da pa ženske spravlja Mr. Bean na hrbet s svojimi frisi. Obstaja neka ženska na hrvaški teve, ki vsake toliko nekaj klofa, neke trače, ampak brez fajn postave, obraza in kolen bi bila popolnoma nezanimiva. Jasno je in znano, da so duhoviti moški ženskam (ki zastopijo humor) všeč. To je enkrat ena, pa če tudi ne kažejo kolen. Moški smo bolj duhoviti, prosim, dajmo se o tem nehat pričkat. Da pa večinoma popolnoma neduhovito padamo na seksi ženske, ki ne premorejo nič drugega kot to, je pa tudi res. Porazno.

Nisem prav prepričana, da mislite resno. Vseeno vam takoj dam en primer duhovite pisateljice – Sue Townsend. Jadran Krt je zares zabaven, čeprav ne morem dati roke v ogenj, da je avtorica seksi.

Vse verjamem. Ko nekdo da roko v ogenj zaradi nečesa, mora bit nekaj na tem.

Prva (moška) oseba naj bi se, kot piše na hrbtih prvih dveh delov trilogije, izražala v pogovornem jeziku z zanj značilnimi mašili, kar naj bi psovke v bistvu bile. Toda pogovorni jezik, prenesen na papir, bi se bral veliko težje kot tisti, ki ste ga za Vojca ustvarili vi. Ne gre torej za to …

Prave psovke niso mašilo. Ampak tele so, ti razni jebiga, kurc, klinc itd., ker take cvetke uporabljamo, ne da bi se jih zavedali, morda še v večji meri, kot jih uporablja Vojc. Vandar ta moj jezik ni pogovorni. Gre za pravilno slovenščino, ki pa ne pozna narekovajev ob ostrejših izrazih. In vedno skušam poiskat najbolj jedrnato besedo oziroma izraz ali stavek, ki paše z osebo in njenim razpoloženjem. Tako pri Vojcu nisem pisal nos ali most v drugem sklonu kot nosu, mostu, ampak nosa, mosta. Eno sredstvo, ki daje vtis pogovornosti, je tudi omejen besednjak, da ne rečem besedni zaklad. In v tretji knjigi sem vse tuje besede pisal fonetično, ker kako naj bi tam en komaj pismen vedel, kako se piše Rolls Royce, aids ali Wienerschnitzel. Ni bistveno, ampak prispeva k avtentičnosti.

Se z dramami in scenariji tudi toliko namučite kot z romani?

V resnici ne. To se mi zdi dosti lažje pisanje. Pa še več se zasluži. In če bi bilo po moji želji, tudi resnični, ne samo zaradi denarja, bi pisal same drame pa scenarije.

Zakaj pa potem ne delate tega?

Eno so želje, drugo zmožnosti in resnične afinitete. Ker sem oktobra končal en filmski scenarij, decembra pa prvo verzijo ene novele, ki se mi ne zdi posrečena, kot rečeno, bi bil spet čas za en scenarij, ampak … Ne, pa saj imam eno idejo že kar izdelano.

Zakaj je pisanje romanov toliko težje?

Samo po sebi ni težje. Važna je teža naloge. Roman ni samo zgodba, ampak prikaz nekega občega stanja, celega kompleksa človeških zadev. Pri romanu ste sami svoj mojster. Če ni dober, nosite sami vso krivdo. Zato mora bit dober. Gre za en ornk izziv. Bolj razumljivo povedano: z njim se lahko ponašate (ali pa tudi ne), ker je popolnoma vaše delo. Dramski tekst ali scenarij pa je samo predloga za režiserja, igralce, scenografa, koreografa, glasbenika in še koga. Tudi za cel teater oziroma upravo, ki dobi v roke od vas to zadevo. Vi ste, recimo, koncipirali dramo kot črno komedijo, zgrajeno po pravilih tragedije, se pravi nekaj za ljudi, ki bojo znali razbrat vse fine notranje in na širšo sredino nanašajoče se poudarke, oni pa naredijo iz tega nekaj za folk. Možne so tudi druge pomote. Napisal sem eno igro na račun modernizma v literaturi, ki je bil v času socializma dobro sprejeman zaradi svojega igranja z besedami in zanemarjanja politične kritičnosti, izvajalci pa so naredili iz tega hvalnico modernizmu, in še čestitk sem bil deležen v kritikah, kako krasen jezik da uporabljam. In ta izvedba moje igre je bila celo še najboljša od vseh. Ko gre, se pravi, človek pisat dramo ali scenarij, ga ves čas tlači možnost te nevarnosti, da mu jo bojo – celo kljub podrobnim navodilom glede izvedbe – vsaj predrugačili, če ne kaj hujšega.

Koliko neobjavljenih romanov čaka v predalu na vašo končno sodbo?

Zdaj en sam. Dva sta dokončno črtana, čeprav sem se dolgo gnjavil z njima. Enega sem pisal osemnajstkrat, scela, ne samo popravljal, pa nič. Drugi mi je enostavno presedel končno že enkrat po desetih letih.

To mora biti poseben občutek, ko se poslovite od ene stvari, v katero ste toliko vložili...

Ma, grize me, tega ne pozabiš. Ampak vsak ima svoje limite. Uvidiš, da se moraš držat načela ene popolne odgovornosti samo do tistega dela, ki resnično ima nekaj opravit s tabo. Zmeraj je pa v zraku ta izziv, da bi iz lika, ki mi ni preveč podoben, izdelal nekaj boljšega, kot sem in zmorem sam. Izziv najbrž izhaja iz tega, da smo povečini nezadovoljni s sabo že apriori. In taki bomo tudi umrli. V popolnoma drugi osebi, tretji itd., bi nemara živeli večkrat.

Imate za razliko od Vojca radi rože?

Maja in junija znam zrihtat take šopke iz gozdnega in travniškega rastlinja, da se vam zmeša.