Začelo se je z domačim psom. Mojca se je kot otrok pogosto spraševala, kaj neki si misli. Taka in podobna vprašanja smo si sicer zastavljali že mnogi med nami, toda Mojco je to res zanimalo – tako zelo, da je šla študirat biologijo. Do tedaj se je tudi vprašanje posplošilo (ni šlo več samo za pse) in poglobilo (ni šlo več samo za misli). Mojčino področje je postala vedenjska ekologija. »Zanima me, kako okolje, tako fizično kot biološko in socialno, oblikuje vedenje živali, kakšni mehanizmi se pri tem uveljavljajo in kakšna je lahko evolucijska prednost določenega vedenja. V idealnem primeru bi v tem kontekstu poskušala primerjati različne živalske vrste med seboj.« Toda nekako vsakič znova nanese, da se Mojca znajde pri primatih.

Prvič je prišla v stik z njimi, ko je še med študijem kot prostovoljka odpotovala v Republiko Kongo (bivši francoski Kongo), kjer še zdaj poteka projekt vračanja ujetih šimpanzov v naravno okolje. Mojca tja sicer ni šla kot raziskovalka, toda na kraju samem se ji je vseeno ponudila priložnost za »miniraziskavo«, kot jo sama imenuje. Na podlagi te je napisala diplomsko nalogo. Opazovala je odrasle šimpanze, izolirane na otoku sredi jezera, kjer so jih hranili, dokler jih niso po določenem obdobju prilagajanja izpustili v divjino. Mojca se je v svoji raziskavi osredotočila na medsebojno negovanje kožuha. »To je zelo pomembna aktivnost v socialnem življenju šimpanzov, ki nam veliko pove o odnosih v skupini. Izvorno ima higiensko funkcijo, vendar se pojavlja predvsem v družabnem kontekstu kot pomembna valuta, s katero se plačuje razne usluge. Partnerji pri negi kožuha se pogosto podpirajo pri spopadih in si delijo hrano. Ker čohanje pomirja in blaži družabne napetosti, si šimpanzi negujejo kožuh tudi ob dvorjenju, kadar bi se radi pobotali ali komu prikupili. Med drugim sem poskušala ugotoviti, kako je nega kožuha povezana s hierarhičnimi odnosi. Druge raziskave so v zvezi s tem dale različne rezultate. Od raznih dejavnikov, na primer velikosti posamezne skupine in podobno, je odvisno, ali bodo tisti, ki so više na hierarhični lestvici, več čohali ali bodo deležni več čohanja. V naši skupini nisem mogla potrditi povezave med hierarhijo in nego kožuha, je pa alfa samec zelo veliko čohal druge, predvsem samice (in to tudi takrat, ko niso bile plodne).«

Šimpanzi so sicer zelo raziskana vrsta, vendar se različne populacije močno razlikujejo med seboj, zato je vedno možno odkriti kaj novega. »V divjini velja, da so samci bolj povezani med seboj kot samice, v skupini, ki sem jo opazovala, pa je bilo, zanimivo, ravno narobe. Razlog za to bi lahko bil omejen življenjski prostor, kjer je več priložnosti tako za druženje kot za konflikte, ki jih lahko živali s pomirjajočim učinkom nege kožuha preprečujejo ali rešujejo. Po drugi strani bi nego kožuha med samicami lahko spodbudila zmanjšana tekmovalnost med njimi, saj so bile na otoku dodatno hranjene. V naravi je namreč za reprodukcijski uspeh samic, ki morajo poskrbeti za mladiče, pomembna predvsem hrana, medtem ko samci med seboj tekmujejo predvsem za plodne samice.«

Mojca, ki je trenutno zaposlena na Zavodu za varstvo narave, pravi, da je bilo vse, kar je naredila do zdaj, samo nekakšna improvizacija. Iz različnih razlogov se vedenjski ekologiji še ni mogla posvetiti tako, kot bi si želela. Predvsem je to področje pri nas relativno slabo razvito, zato je do informacij teže priti, pa tudi mesta v ustrezni raziskovali skupini ni najlaže najti. Mojca pri iskanju ni bila izbirčna – zanimala bi jo katerakoli živalska vrsta, toda nekako je spet naneslo, da so se ji ponudile opice. Na primatološki konferenci v Göttingenu jo je po naključju nekdo predstavil dr. Heymannu z Nemškega primatološkega centra in deset minut pozneje sta bila dogovorjena, da gre Mojca v okviru doktorskega študija za eno leto proučevat tamarinke v Peru. Spomladi bo šla najprej na primatološki center v Göttingen, kjer se resno raziskovalno delo šele začenja.

»Dolgoročno si želim vedenjske vsebine povezati tudi z naravovarstvom. Z opazovanjem vedenja ogroženih vrst lahko prispevamo k njihovemu ohranjanju. Tako lahko na primer podatki o teritorialnosti, vedenju pri parjenju, selitvah ali odzivu na plenilce pomembno dopolnijo informacije o ekoloških potrebah vrste, ključnega pomena pa so tudi pri programih vračanja živali v naravno okolje. Vedenjski odziv na spremembe v okolju lahko nakazuje tudi možne dolgoročne posledice, ki jih bodo te spremembe imele za populacijo. Po drugi strani bi lahko s populariziranjem tem, s katerimi se ukvarja vedenjska ekologija, dosegli, da bi ljudje bolje razumeli živali, jih laže sprejeli in morda zmanjšali negativne vplive na naravo – to, kar do neke mere uspeva, na primer, dokumentarnim filmom o živalih in naravoslovni fotografiji, s katero se tudi sama začenjam ukvarjati.« V resnici je za to, da bi pomagali živalim, treba delovati tudi ali raje predvsem med ljudmi. Tistimi primati, ki so odgovorni za izginjanje premnogih ogroženih vrst na planetu.