Nedelo, 12.1.2003
KLANČNIK Veronika
Kultura
Junaki z zrnom soli
Olga Kacjan kuha svojim najljubšim junakom, govori z njimi in zato zažge čebulo, zraven pa se spominja, kaj je rada rekla njena baka Milka

Malo pred novim letom je v Mladinskem gledališču doživela premiero monodrama Zrno soli, v kateri dialoge z junaki spremljajo vonjave po kuhi in smeh gledalcev, glavna začimba večera je sol, specialiteta pa »svež toast in puter« (malo posoljen). Zvezda večera ali dama s solnico – Olga Kacjan.

Zrno soli ni prva predstava, ki je nastala na njeno pobudo in idejo. Zato, ker je Olga Kacjan stalno angažirana pri Mladinskem gledališču, vendar je vseeno svobodnjakinja. Svobodnjaštvo namreč zanjo pomeni, »da ne miruješ in dremlješ, da se ne pogrezneš v obup, če te nihče ne angažira, ampak si sam kaj izmisliš«. Čeprav je svojo prvo vlogo na filmu dobila, še preden je končala AGRFT, in zanjo že tudi prestižno nagrado – srebrno areno v Pulju za vlogo Katice v Povesti o dobrih ljudeh. Nastopila je še v desetih dolgometražnih filmih – med drugim si je za vlogo v Splavu meduze priigrala naslov igralke leta v Celju – in v nekajkrat več gledaliških predstavah, ki so pomnožile tudi število nagrad.

Dolgo je bila svobodnjakinja tudi formalno. »Po akademiji sem šla za šest let v Beograd, kjer sem delala v glavnem pri filmu in televiziji. Takrat se je začelo moje svobodno obdobje, ki je trajalo 15 let. Dolgo sem zdržala na svobodi, potem pa me je vprašanje eksistence z dvema otrokoma prisililo, da sem šla v službo. Ta prehod je velika prelomnica, ampak ni treba, da potem zapadeš v inercijo. Eden od povodov za moje pobude so trenutki, ko kljub službi nimam dela.« Tako sta na odrske deske prišli predstavi Svinčnik piše s srcem in čisto novo Zrno soli.

Prva ideja pa se je Olgi vseeno porodila, ko je imela čisto dovolj dela. S kolegi namreč niso mogli v Maribor, kjer je potekala slovesnost ob dnevu igralca, ker so hkrati igrali predstavo v Mladinskem gledališču. Zato je Olga pripravila nekaj, kar so odigrali opolnoči, da bi počastili ta dan še kako drugače kot le s hrano in pijačo. Iz tega je nastala predstava Intervju s paradoksom z besedili iz Petrice Kerempuha in Jesihovimi soneti. Zasedba se je menjavala, predstava pa je doživela nekaj ponovitev in gostovanj, od katerih se je Olgi najbolj vtisnilo v srce tisto v Sarajevu, še v vojnem času. Tja je odpotovala kar sama v vlogi Katice Bažulek. Pridružila se je skupini, ki je v organizaciji Mihe Zadnikarja šla v Sarajevo z Brechtovimi songi. Ker ni imela svoje ekipe, si je morala kar tam najti glasbenike, da je lahko odigrala svojo vlogo. Skupaj so vadili eno popoldne, zvečer pa so že uspešno odigrali predstavo.

Poleg igre se Olga Kacjan loti tudi prevajanja. Tako je predstava Svinčnik piše s srcem nastala po knjigi Olovka piše srcem, ki jo je prej sama prevedla. »V obdobju, ko sem se znašla brez dela, sem se domislila, da bi iz tega lahko nastala dobra predstava, pa sem poklicala režiserko Tijano Zinajić. Od takrat smo odigrali 56 Svinčnikov in jih bomo še, ker je super.«

Pri predstavi Matjaža Pograjca Preganjanje in umor Jeana-Paula Marata se je znašla še v vlogi dramaturginje. »To sem čutila kot zelo odgovorno in pomembno delo, na koncu tudi malo nehvaležno. Spomnila sem se vseh svojih sodelovanj z dramaturgi, izmed katerih so mi nekateri zelo veliko pomagali, drugi pa ne preveč in sem se trudila posnemati tiste prve. Najtežje pa se mi je zdelo sestaviti gledališki list oziroma 17. Charentonski bilten, kot smo ga imenovali. Za ta bilten sem napisala intervju s Sadom, potem ko sem kaka dva meseca prebirala njegova dela. Zelo naporno.«

Zrno soli – zadnji in zato najljubši projekt – se je kristaliziralo dve leti, zelo intenzivno pa je Olga delala predstavo skupaj z režiserko Varjo Močnik zadnjega pol leta. »Odkar sva določili, da bo rdeča nit kuhanje za knjižne junake, se je kar sprožil plaz knjig, ki sem jih brala že od otroštva. Za vsako vem, kje in kdaj sem jo brala, z njimi sem zrasla, zaznamovale so mi otroštvo, mladost in sedanjost. Preden sem šla poskusit na AGRFT – nisem si takoj upala – sem se celo vpisala na primerjalno književnost in sem eno leto poslušala predavanja. Ni mi bilo žal, ker sem veliko odnesla – vsako Pirjevčevo predavanje je bilo kot najboljša gledališka predstava.«

V Zrnu ne nastopajo samo knjižni junaki, ampak tudi filmski in resnični, med njimi Satchmo, Vincent van Gogh, Frane Milčinski - Ježek, Jean Jacques Rousseau in Ingemar Stenmark. »Vsi so zastopani – filozof, slikar, športnik ... Najprej sem hotela boksarja Cassiusa Claya, potem pa je zmagal Stenmark, ker je najboljši.« (Diskretna Stenmarkova navzočnost se omejuje na fotografijo, na kateri sedi na robu jezera v domačem kraju in je zelo lep, vendar brez kape skoraj neprepoznaven.) »Izmed knjižnih sem izbirala take, ki jih vsi poznamo, na primer Kekca, Ostržka in Alico.« Nekateri liki v Zrnu soli dočakajo srečnejšo usodo kot v delih, ki jim izvorno pripadajo: »Ana Karenina se pri meni ne vrže pod vlak, ampak se nanj vkrca in dobi Eifflov stolp iz čokolade za popotnico.« Veronika Klančnik

Olga Kacjan se spominja, da je prvo veliko knjigo prebrala v 4. razredu. »Vojna in mir – vse sem prebrala, tudi dolgočasne odlomke in tiste v francoščini. Takrat smo živeli v Zagrebu in pred šolo so me starši dali v francoski vrtec. Imel je super lokacijo nad trgovino Kraš na Ilici, od koder so nam pošiljali 'odpadke' – zelo dobre odpadke. Kraš je sodeloval pri vseh praznovanjih in rojstnih dnevih, takrat pa so nam prinesli popolne sladkarije, takšne, kot smo jih gledali na policah trgovine. V vrtec me je velikokrat peljala baka Milka, ki se je ob teh priložnostih rada pogovarjala z gospo Jolić, čeprav ni znala francosko, gospa Jolić pa ne hrvaško. Ampak sta se kar fino vse pomenili.«


 Kategorizacija članka

Naslov Junaki z zrnom soli
Vir Nedelo, 12.1.2003
Avtor KLANČNIK Veronika
Sekcija Kultura
Rubrika
Zvrst
Številka 2
Izdaja
Stran 26
Udk • 92 KACJAN Olga
Gesla
Osebe KACJAN Olga
Citirani
Stvarna
Geo