Jaka, skoraj diplomirani jezikoslovec in spletni pesnik, namreč kot svoj medij (ne samo) besednega ustvarjanja uporablja internet.

http://www.jaka.org

Svoje čase je hodil na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, ko je ugotovil, da ne bi bil vse življenje oblikovalec in ga ALU tudi sicer ni preveč vlekla, pa se je vpisal na Filozofsko fakulteto, smeri splošno jezikoslovje in južnoslovanski jeziki. Kaže, da je v spletni umetnosti našel področje neskončnih in vedno novih možnosti, kjer je mogoče krasno združiti oboje – vizualno in verbalno, če interaktivno in vse drugo za zdaj pustimo ob strani.

Najprej pa je Jaka Železnikar vseeno izdal pesniško zbirko na papirju, z naslovom 54.000 besed. To je bilo davnega leta 1994, »ko smo bili še mladi in čisto zaljubljeni. Večina pesmi je ljubezenskih.« Za to zbirko ga je spodbudila tudi ena od literarnih delavnic, ki jih je vodil Lojze Kovačič in jih je Jaka obiskoval med letoma 1991 in 1994. »Pisali smo bodisi (krajšo) prozo bodisi poezijo (bilo nas je okrog deset, zelo različnih generacij in obeh spolov) in jo medsebojno premlevali, obenem pa nam je seveda Lojze Kovačič dal goro še danes koristnih nasvetov, za kar sem mu zelo hvaležen.«

Svoje prvo spletno delo, interaktivno pesem [Špelo] v svoji sobi zebe je Jaka Železnikar predstavil leta 1997. Šlo je za osnovno interaktivno besedilno strukturo in različice, ki so jih soavtorji poslali avtorju po elektronski pošti. Kmalu zatem je nastala Interaktivalija – več besedil, ki so se dokončno vzpostavila šele skozi različne interakcije z »bralcem«. Med besedili je eno z naslovom Izgubljena pomenska vozlišča, kjer mora bralec, preden vidi pesem, v okvirček zapisati nekaj osebnih imen v različnih sklonih, samostalnik v množini in z veliko začetnico ter na koncu še svoje ime, ki se pojavi poleg avtorjevega. »To je namerno razsut tekst. Opazoval sem, kaj se zgodi, če razpustiš sintakso – kakšne pomene lahko dobiš, ko se ta imena začnejo vklapljati v strukturo. Recimo, tole naštevanje: žoga, oči, Daljave – žoga in oči sta stalen element, zraven je pa še element, ki se menja in dopolni besedilo ter prikliče nove pomene. Ugotovil sem, da je to zelo težko uresničljivo, če je sintaksa popolnoma urejena. Če pa zadevo malo razmečeš, pride do novih pomenskih asociacij, gre za svojevrstne 'odprte metafore'. Nekaj časa sem zbiral pesmi, ki so nastale na ta način in so mi jih soavtorji poslali preko e-pošte – takrat še nisem znal sprogramirati, da bi to šlo avtomatično.«

Pri tem je koncept relativno pomembnejši od samega besedila. Interaktivna pesem 2, na primer, ima strukturo neke Šalamunove pesmi, ki z bralčevimi besedami dobiva vsakič novo vsebino. »Tu se pojavi zanimiv izziv za literarne teoretike, da pojasnijo razliko v kvaliteti med tem in onim. Tako sem jih takrat provociral, pa se niso dali prepričati, da bi se kaj ukvarjali s tem.«

Protestna pesem za nove čase

Jaka Železnikar se znajde v zadregi, ko mora točno opredeliti svoje početje. »Vedno imam problem s temi oznakami. Rešim ga tako, da rečem, da se ukvarjam z jezikovno umetnostjo, z jezikovnim izrazom ... raje, kot da bi rekel, da se ukvarjam prav s poezijo. Čeprav to je neka vrsta poezije – elektronska ali računalniška poezija, ki izkorišča možnosti računalnika in interneta z vsemi sociološkimi, tehničnimi in sorodnimi vidiki te tehnologije. Zelo vztrajam pri razlikovanju, ki se je uveljavilo že na začetku spletne umetnosti in, menim, še vedno drži: eno je to, da predstaviš neko umetniško delo na internetu, nekaj čisto drugega pa je, da narediš umetniško delo prav za internet. Na nivoju poezije Poem for Echelon definitivno ustreza tej zahtevi – ne moreš je natisniti in nobenega smisla nima, da jo fotokopiraš in pošlješ v pismu, ker to zgreši poanto. Mora biti digitalno, mora biti internet, mora biti elektronska pošta.«

Na tem mestu je potrebna razlaga. Poem for Echelon, ki obstaja samo v angleški različici, je Jaka naredil leta 2001, ko je bilo to še toliko bolj aktualno. »Echelon je vohunska struktura, ki tudi na internetu prestreza komunikacijo, ne glede na to, ali te česa sumijo ali ne. Lovijo določene ključne besede, za katere mislijo, da so nevarne. Ta pesem se vsakič na novo generira in je vedno sestavljena iz domnevno nevarnih ključnih besed, zato jo Echelon prestreže in ima potem malo več dela, kot bi ga imel sicer. To je način digitalnega protesta.«

Poem for Echelon je bila velika uspešnica, s katero je Jaka Železnikar sodeloval na veliko festivalih. Tudi sam je izjemno zadovoljen s svojim delom. »Z jezikovnim izrazom se je mogoče ukvarjati na več ravneh in vedno mi je malo manjkala ta vsebinska komponenta. Hotel sem, da tudi vsebinski del stoji, da je močan, da ima kaj povedati. In zdi se mi, da mi je pri Poem for Echelon to prvič zares uspelo. Združil sem več plasti. Komunikacijsko noto, ker pesem skopiraš, pošlješ po elektronski pošti in se potem v neki strukturi na internetu nekaj dogaja. Generativnost, ker se besedilo samo generira in vnaša določene ključne besede, tekst je pa potem čisto berljiv. Sicer zaporedje stavkov včasih nima pretiranega smisla, včasih ga celo ima, ampak to ni tako važno; pomembno je, da so slovnično pravilni – možnih stavkov, ki jih lahko tvori, je milijarde. Vsebina je pa prav v izkazovanju izrazito odklonilnega odnosa do tega, da nekdo posega v tvojo zasebnost, ne da bi imel kakršno koli moralno pravico do tega. Zdi se mi, da se mi je v Poem for Echelon prvič vse zlilo skupaj: tako konceptualni kot računalniški in spletni štosi, pa še močno izražena protestna nota.«

Serija zgodb in grafik

Jaka Železnikar svoje ustvarjanje umešča v nadaljevanje eksperimentalne tradicije vizualne in konkretne poezije. Čeprav je medij, v katerem ustvarja, nov in že sam po sebi napeljuje k eksperimentiranju in inovativnosti, pa iskanje drugačnih načinov pripovedi, ki se ponekod srečujejo z vizualnim in drugod prekinjajo z linearnim načinom pripovedi ali zahtevajo od bralca interakcijo, ni prispevek (zgolj) računalniške literature. »Korenine bi lahko iskali pri Li Tai Poju, Juliu Cortazarju, Raymondu Quenauju, Kosovelu, Podbevšku in Franciju Zagoričniku pri nas, pa na lepem je spet zelo popularen Milorad Pavić.«

Z nelinearnim načinom pripovedi se je Jaka Železnikar poigral v seriji zgodb in grafik, naslovljeni Manta. Zgodbe je napisala soavtorica Aleksandra Globokar, grafike in koncept branja pa je napravil sam. »Ne ve se, koliko je slik in zgodb, nobenega kazala ni, edini način, da prideš do določene zgodbe, je, da v lokalni iskalec (ki išče zgolj znotraj dela) vtipkaš besede, in če so v zgodbi, jo dobiš. To je nelinearen, sanjski, sanjsko-morski štos. Računalniški medij je idealen za take stvari, mogoče veliko bolj kot knjiga.«

Po drugi strani pa se spletni pesnik v svojem izrazu srečuje s podobnimi težavami kot tradicionalni tiskarski pesnik. »Medij je sicer pomemben in sam v sebi že nosi možnosti, sporočila in zgodovino ter tako do neke mere določa kontekst dela. Toda medij še vedno vidim v prvi vrsti kot prenosnik sporočila. Noben medij ni bolj naklonjen umetnosti ali manj nagnjen k banalni komercialni rabi.«

Mednarodna publika

Jaka Železnikar ima veliko več tujih kot domačih bralk in bralcev ter predstavitev. »Dojemanje literature je zelo različno. V Sloveniji je zelo tradicionalno in konservativno ter predvsem izjemno vezano na medij tiska, preostale oblike poezije, tudi spletna, so v veliki meri spregledane, odzivov kritike in teoretikov tako rekoč ni. Določena okolja v mednarodnem prostoru so veliko bolj naklonjena netiskanim medijem poezije (glej npr. Ubu Web, http://www.ubu.com).«

»Moja osnovna publika je gotovo tista, ki jo zanima spletna umetnost. Slednja se je od druge polovice devetdesetih let, ko so se izoblikovale majhne skupine, ki so naredile pionirske projekte, precej sprofilirala. V začetku je bila ena sama godlja, kjer je bilo vse pomešano, zdaj pa se je to že malo izkristaliziralo – nekaj se kaže bolj kot besedna umetnost, nekaj kot čisto interaktivna, multimedijska umetnost, nekaj je šlo bolj proti performansu ... Publika za spletne literarne projekte se v resnici šele oblikuje. Ampak pri nas gotovo ne. V slovenskem prostoru kroži zelo malo informacij o tem, mogoče kdo sam od sebe kaj najde na internetu.«

Ob vsem tem se Jaka Železnikar ne čuti kot del slovenskega literarnega sveta. »Slovenska literarna scena sploh ne uvršča tovrstnih del v literaturo, likovna umetnost pa jih sprejema boljše, ker je veliko bolj odprta, saj je npr. konceptualna umetnost tudi sama zelo jezikovna. Kot avtorja pa me niti ne vleče v čisto literarni svet. Spremljam delovanje slovenskih pesnikov, predvsem že uveljavljenih in svoje generacije, na primer Gregorja Podlogarja, Primoža Čučnika, Taje Kramberger in drugih, vendar sam nisem del tega sveta. Rad bi naprej razvijal svoje stvari in jih čim bolj vezal na internet. Moj naslednji projekt brez interneta sploh ne bo funkcioniral. Zanima me tudi združevanje pomenske in interaktivne plati, kar je precej zapleteno, ker je ogromno medsebojno odvisnih ravni s svojimi zankami in pastmi.«

Povezave iz besedila:

http://www.jaka.org Spletna stran Jake Železnikarja, dela in informacije o avtorju

http://www.jaka.org/2001/echelon/ Poem for Echelon

http://www.jaka.org/1997.htm Interaktivalija

http://www.ubu.com Ubu Web