Jelena Proković se ukvarja s toliko stvarmi, da bi jo težko označili z eno besedo, saj je stilistka, kostumografka in modna oblikovalka hkrati, v zadnjem času pa se je spopadla tudi z likovno zasnovo lutk za odrasle.

Že v zadnjem letniku akademije – obiskovala je Akademijo za uporabne umetnosti in dizajn v Beogradu –, ko je bilo treba izbrati med smerjo kostumografije in sodobnega modnega oblikovanja, se ni mogla odločiti, kam naj gre. Po sili razmer je navsezadnje izbrala slednje, toda svojega področja delovanja kljub temu ne omejuje, temveč ga kvečjemu vedno bolj širi.

Če gremo od manj avtorskih projektov k tistim, pri katerih se lahko Jelena resnično brez zadržkov izrazi, potem moramo začeti pri stylingu. Že v Beogradu je spreminjala zunanjo podobo mnogih igralcev, pevcev in estradnikov, to pa nadaljuje tudi v Sloveniji. Dela styling za revije, predvsem Modno Jano, in za televizijo. V zadnjih letih je s svojimi kreacijami poživila vse vidnejše televizijske prireditve, kot so Viktorji, Ema in Eurosong.

Spremenila je in še spreminja Sestre, Nušo Derendo, Anjo Rupel, Alenko Godec, Mojco Mavec ter mnoge druge. Vse dame preobrazi v skladu z njihovo osebnostjo in željami. »Najprej se vedno srečamo na kavi. Spoznati jih moram, da lahko z zunanjo podobo čim bolje izrazim njihovo osebnost. Vedno je treba upoštevati tudi njihove želje – če katera noče velikih sprememb, se moram tega držati. Hkrati pa je zelo pomembno, da vseeno pustim neki svoj pečat. Če se z nekom ne morem ujeti, potem raje odklonim sodelovanje.«

Drugače je pri kostumografiji. Tu je bolj pomembno, da se ujame z režiserko oziroma režiserjem predstave. Največ sodeluje z Ivano Djilas – letos je napravila kostume za dramo Disco Pigs in zasnovala lutke za lutkovno predstavo po motivih basni Toona Tellegna Ko nihče ni imel kaj početi. »Lutke so bila zame zelo zanimiva izkušnja. Ravno v času, ko smo začeli igrati predstavo, je bil v okviru tedna holandske kulture v Ljubljani Toon Tellegen. Prišel si jo je ogledat in bila mu je zelo všeč, čeprav je sicer baje izredno kritičen do uprizoritev svojih del. To nam je vsem res veliko pomenilo.«

Najbolj avtorske pa so vsekakor lastne kolekcije, ki jih Jelena dela skupaj s sestro Svetlano. »Kolekcije so kolektivno delo, kar se pozna na vsakem kosu. S Svetlano sva si precej različni – ona je bolj minimalistična, jaz ekspresionistična in potem druga drugo pripeljeva do idealne sredine. Obe pa si enako predstavljava energijo tiste namišljene ženske, za katero delava. Ta fiktivna ženska je zares zelo ženska, izzivalna in z veliko domišljije kombinira različne kose oblačil. »Ni mi všeč, če je kdo od glave do pet oblečen v istem stilu, kot izložbena lutka. Rada imam miks različnih stilov in kontraste, na primer dragi čevlji in second hand majčka – lahko redizajnirana. Predvsem rada recikliram stvari, ker jim tako dam osebni pečat in začutim, da so res moje.«

Doslej je Jelena kreirala samo za ženske, če mednje prištejemo tudi Sestre, kar se brez dvoma spodobi. Pa ne da si ne bi želela ustvarjati moških oblek, le ženska figura ji je – razumljivo – dosti bolj domača, in ker rada sama modelira, je ostajala na dobro znanem terenu. Verjetno pa bo vseeno kmalu morala tudi tu razširiti svoje področje, saj je deležna mnogih spodbud. »Zoran Garevski me ves čas prepričuje, naj začnem delati še za moške, ker bi rad nosil moje kreacije, pa tudi mož se pritožuje, češ da ne naredim ničesar zanj. To res ni pravično. Če bo šlo vse po sreči, bo naslednji projekt JSP kolekcija moških kopalk, ki jo bosta sestri Proković pripravili skupaj z Zoranom Garevskim in Petro Grmek.«

Jelena prisega na naravne materiale, predvsem rada dela z usnjem, med oblačili pa ima tudi čisto svoj fetiš – nogavice. »Zadnjič, ko sem pospravljala omaro, sem ugotovila, da mi polovico prostora zavzemajo nogavice. Nekaterih nisem sploh še nikoli oblekla! Potem sem si rekla, da bi lahko delala iz njih obleke in sem res že naredila dve majčki.«