Kaj kmalu je sicer ugotovila, da večina ljudi ne zaide tja niti pomotoma, toda kljub temu spoznanju se njena ljubezen do gledališča ni zmanjšala, pozneje pa se ji je pridružilo še navdušenje nad latinščino, ki se jo je začela učiti na poljanski gimnaziji. »Latinska slovnica me je povsem očarala, kot tudi dejstvo, da je ta jezik še vedno tako živ na čisto poseben način, zajet v toliko stvareh, čeprav se ga ne govori več. Zdelo se mi je, da mora biti v latinščini in stari grščini, ki se mi je sploh zdela nekaj skrivnostnega, zajeta vsa filozofija in skrivnost sveta.«

Klasično filologijo je vpisala predvsem zaradi tragedije. »Za staro atiško komedijo in Aristofana sem prej sicer vedela, a nisem imela povsem jasne predstave o njegovih delih, verjetno tudi zato, ker ga niso veliko igrali. Tako sem šla na filologijo predvsem zaradi Sofoklove Antigone – s tem tekstom sem bila na koncu srednje šole čisto obsedena.« Na fakulteti se ji je potem zdelo, da se z Ajshilom, Sofoklom in Evripidom že tako in tako vsi dovolj ukvarjajo, zato se je posvetila komediji.

Starogrške zvezde

Andrejini prevodi Aristofana, ki je zadnjo knjižno izdajo v slovenščini doživel pred več kot štiridesetimi leti, so začeli nastajati že med študijem. »Aristofan mi je rabil tudi kot orodje pri vprašanjih prevoda in uprizoritve antičnih dram za moderno gledališče. Je avtor, ki zastavlja zelo specifična vprašanja prevoda, ne le na nivoju jezika, ampak tudi na uprizoritveno gledališki ravni, kar je seveda povezano. Dejstvo, da je bilo besedilo pisano kot scenarij, libreto za oder, se mi zdi usodno za vso grško dramatiko.«

Po končani diplomi, v kateri se je ukvarjala s problemi prevajanja Aristofana, je odšla na magistrski študij v Anglijo. Tam so se ji odprla nova obzorja. »Končno se mi je zdelo, da natančno vem, kaj hočem delati, kaj bi lahko bila moja osnovna ideja, na kateri bi lahko gradila tako v teoriji kot v praksi. V prvi vrsti me zanima uprizoritev, trenutno predvsem dve konvenciji starogrškega gledališča, ki se bistveno razlikujeta od modernih različic: konvencija omejenega števila govorečih igralcev (kar pomeni, da je en igralec v eni uprizoritvi igral več vlog) in konvencija, po kateri so vse vloge, moške in ženske, igrali le moški igralci. Prepričana sem, da sta ti konvenciji zelo pomembni za razumevanje besedila in zato vredni vse pozornosti tudi v naših časih.«

Pri preučevanju grške dramatike torej izhaja iz osebe na odru. »Vprašanja, kaj je igralec, kaj njegova vloga, mesto v gledališču ipd., so za predmet mojega zanimanja ključna. Moja domneva je, da je na odru vzporedno, poleg zgodbe junaka, ki ga je upodabljal igralec, potekala zgodba igralca, zajeta in določena skozi vse junake, ki jih je ta – zaradi konvencije treh govorečih igralcev – igral v eni predstavi. Že res, da je igralec v predstavi nosil različne maske, ampak gledalci so ga lahko spoznali po glasu, da o postavi, gibanju ipd. sploh ne govorimo. Poleg tega Grki niso gledali anonimnežev, ampak so igralce poznali.«

Humor v teoriji in praksi

»Tudi vsebina dobi nov pomen, če si predstavljamo, recimo, igralca moškega spola, ki v Aristofanovih Zborovalkah igra žensko, ki se preobleče (nazaj) v moškega in se gre poslanca, oziroma če igralec v Žabah igra najprej jezikavo krčmarico, potem pa Evripida, ki mu Ajshil očita prav preveč klepetave dramske junakinje. To se mi zdijo neke dimenzije humorja, ki delujejo na povsem drugi ravni in pri Aristofanu očitno postavljajo bistvena vprašanja o gledališču nasploh. Moje ključno vprašanje je, kako te učinke prenesti na moderni oder. Jasno je, da odgovor ne more biti enostavna formula, na primer, da bi še v moderni uprizoritvi vse vloge odigrali moški igralci. Mislim, da je treba izhajati iz učinka, ki ga je konvencija imela, in poiskati nov odgovor, ustrezen gledališču našega časa. Možne antične učinke nameravam raziskati v doktoratu, a dejstvo ostaja, da iskanje modernih ustreznic takšnih učinkov ne more biti le stvar teorije.«

Andreja seveda ne ostaja samo pri teoriji, temveč Aristofana tudi prevaja in ga s številnimi sotrudniki, večidel kolegi s fakultete, postavlja na oder. Njena prevoda Žab in Praznovalk tezmoforij predvidoma izideta leta 2003 pri založbi Mladinska knjiga, prevaja pa tudi druge Aristofanove ženske, Lizistrato in Zborovalke. Z gledališčem Theatron, ki ga je (so)ustanovila v času študija, so uprizorili njeno parafrazo Antigone, uvodni prizor Aristofanove Lizistrate v njenem prevodu in priredbi, letos pa je doživela premiero tudi komedija Aristofanove babe, za katero je Andreja napisala svoboden kolaž iz štirih Aristofanovih komedij.

V prevodih (pa tudi v predstavah, ki jih je navdihnil Aristofan) skuša Andreja Inkret ohraniti tipičen humor stare atiške komedije in tako tudi vulgarizme, ki jih marsikdo ne bi pripisal starim Grkom. »Ko sem začela prevajati Aristofana, sem naletela na problem, saj sem pri določenih besedah tudi v izredno natančnih in modernih slovarjih našla le latinsko razlago. Kasneje sem iz študije Jeffreyja Hendersona izvedela, da v stari grščini obstaja dvanajst oziroma trinajst nedvoumnih in neolepšanih kosmatih besed. V štirih Aristofanovih komedijah, ki so bile v slovenščino prevedene do sedaj, so ti izrazi precej omiljeni, še vedno pa manj kot v, recimo, nekaterih angleških prevodih, kjer je na spornih mestih kar asterisk in potem ključni del stavka v latinščini – kot da neposvečeni ne smejo vedeti, za kaj gre. V času študija v Angliji sem naletela na zanimivo izdajo, tiskano v zelo majhnem številu izvodov, in sicer le za člane skrivnostnega filološkega društva – predstavljam si, da so se ti potem hahljali ob neolepšanih prevodih in drznih ilustracijah, medtem ko naj širše bralstvo nikar ne izve, kakšni pohujšljivci so bili ti Grki. Seveda bi bili danes evfemizmi ali pa latinski opisi, ki jih najdemo v starih prevodih Aristofana, na smrt smešni, zato bi ga verjetno vsakdo prevajal z neolepšanimi izrazi vred.«

Nazaj k tragediji

Po vseh teh letih Andrejo Inkret znova priteguje tragedija. »Spet so me začela zanimati velika vprašanja, zajeta v Ajshilovih, Sofoklovih in Evripidovih tragedijah. Vmes sem bila tragedije že sita, saj se mi je zdelo, da se grško gledališče prevečkrat razume le z enega, resnega konca, komedijo pa se kar ignorira. Svoj doktorski študij nameravam posvetiti obojemu. Osnovna tema bo še vedno uprizoritev tekstov – kako so bili uprizarjani tedaj in kako bi lahko bili zdaj, kar bi si želela tudi praktično preizkusiti. Aristofanove babe so bile takšen praktičen poskus, vendar je to šele začetek, ki bo, kakor vroče upam, imel (morda kako bolj profesionalno) nadaljevanje. Želim si neki daljši proces, živo sodelovanje z gledališkimi praktiki, delanje predstav, ki bi bile pot in ne cilj. Najbolj si želim imeti neko zaledje, kamor bi se vračala iz sveta teorije.«

Andreja je prepričana, da pot preučevanja uprizoritve in gledaliških konvencij prej ali slej pripelje tudi k velikim vprašanjem, kot na primer k tistim o mitosu in ritualu. »Nekaterim raziskovalcem se taka tehnično gledališka plat sploh ne zdi problem. Sama pa mislim, da je vprašanje, kako je bila stvar postavljena na oder v Grčiji in kako lahko z odra učinkuje danes, eno najpomembnejših. Izrednega pomena je, da je bilo besedilo napisano za oder, avtor pa je verjetno že imel v mislih igralce za posamezne vloge.«

Igralci v komedijah in tragedijah niso bili isti. »Pomembno je tudi, da je pri Aristofanu prisoten tako imenovani metateatrski element, namigi na igralca, ki upodablja junaka. Kljub temu da v tragediji tega ni, se gledališke konvencije ne zdijo nepomembne. V Ajshilovi Oresteji, na primer, naj bi Klitajmnestrinega moža Agamemnona in potem njenega ljubimca Ajgista igral isti igralec, kar bi lahko bilo izredno pomembno tudi za zgodbo. Svoje raziskovanje si predstavljam predvsem kot branje starogrških dramskih tekstov s tega vidika, seveda ob izdatnem preučevanju vsega, kar zadeva status igralca v grškem in modernem gledališču.«

Lepe Vide, Veronike Deseniške in mačka Joža

Andreja Inkret ima zelo dober pregled tudi nad slovensko dramatiko, saj je za leksikon Slovenski literarni junaki, ki sta ga napisala skupaj s Klemnom Lahom, prebrala več kot sto slovenskih dram. »To je bila zelo lepa izkušnja. Nekatere drame so me res navdušile, na primer Smoletov Krst pri Savici in predvsem njegovo videnje Črtomirja in Bogomile.« O najbolj grobem vtisu o ženskih likih v slovenski dramatiki pove, da so to lepe Vide, hrepeneči, pasivni liki in Veronike Deseniške, ki so sicer bolj aktivne, a jim okoliščine niso naklonjene. »Se mi pa zdi, da je lepa Vida le lastnost, ki je, čeprav poosebljena v ženski, opazna tudi pri marsikaterem moškem junaku.«

Sama je pred nekaj leti napisala igro z mačjim glavnim likom. Inspiracija ji je bila mačka Joža, ki jo je dobila v srednji šoli, ko je bila ravno v takih letih, da jo je imenovala Josephine. »Pa smo se doma hecali, da je to Joža po slovensko in, pasja taca, naša fina perzijka se je takoj začela odzivati na tako plebejsko ime.« Igrica Nazadek v Mačjem logu govori o tem, kako se mačka dela, da je nekaj drugega, na koncu pa le mora priznati, da je samo Joža.