Najprej se je izkazal kot snemalec. Že prvi celovečerec, ki ga je posnel, Žilnikova Zgodnja dela, je dobil zlatega medveda v Berlinu, potem pa so ga kot direktorja fotografije angažirali še mnogi veliki jugoslovanski režiserji in je zanje posnel več kot dvajset filmov. Med drugim je sodeloval z Lordanom Zafranovićem, Bato Čengićem, Ivico Matićem, Vojkom Duletičem in Dejanom Šorakom, vabila pa sta ga tudi Dušan Makavejev in Živojin Pavlović, vendar se kljub velikemu spoštovanju, ki ga je vedno čutil do njiju, ni mogel odzvati, ker je ravno pripravljal svoje projekte.

Kot režiser – in v večini primerov še kot snemalec ter montažer – se je podpisal pod mnoge kratke filme in tri celovečerce, Splav meduze, Rdeči boogie in Umetni raj. Zdaj prav tako dela kot izredni profesor za filmsko režijo in kamero za režiserje na AGRFT.

Režiserja sem dobila na telefon, ravno ko je finaliziral svoj novi celovečerni dokumentarec Zgodba gospoda P. F. in se pripravljal na režijo igranega celovečerca Kam je izginila Stella del nord?, zato se je dogovoril z mano za sestanek, ne da bi v mrzlici reševanja problemov sploh dojel, kaj hočem od njega. Tako so se stvari odvijale po svoje in navsezadnje je do pogovora le prišlo – verjetno predvsem zaradi »velikega medvedjega srca«, ki ga je v zabavnem članku iz osemdesetih Karpu pripisal filmski kritik in teoretik Ranko Munitić.

Ne domišljam si, da razumem, zakaj se Karpo Godina noče pojavljati v tiskanih medijih, domnevam pa, da se odgovor skriva v njegovi davni fascinaciji s fotografijami vojakov, ki jih je našel pri svojem dedu, makedonskem fotografu. Prav te so namreč globoko zaznamovale značilno Karpovo estetiko statične kamere in ljudi, ujetih v izrez. Kaj lahko rečemo ob stari fotografiji, s katere nas gledajo vzravnani, pražnje oblečeni ljudje s slovesnimi izrazi na obrazih? O njih ne vemo ničesar, edino to, da so se enkrat rodili, da so živeli in da so nazadnje umrli, vse drugo si lahko samo mislimo in tu ni kaj reči. Težko je ujeti človeka v besede, tudi če ne gre samo za neznanca s stare fotografije - mogoče ga je lažje ujeti v film.

Zlata leta črnega vala

Ko je Karpo Godina dopolnil pet let, mu je oče, ki je bil tudi fotograf, kupil prvi fotoaparat. Svojo prvo kamero pa je dobil, ko je že študiral režijo na AGRFT v Ljubljani, kjer tedaj sploh še ni bilo filmskega oddelka. »Bil sem v zelo močnem letniku – moji kolegi so bili Dušan Jovanovič, Andrej Inkret, Jurij Pervanje, Tanja Premk, Ante Tomašič, Mario Uršič iz Trsta, Dušan Mlakar, Franček Rudolf in Lado Troha. Nekatere med nami je hkrati zanimala kamera. Tako sva se s Pervanjo vključila v amaterski klub Odsev in začela snemati taka amaterska delca. Z njimi sem hodil po amaterskih festivalih po vsej nekdanji Jugoslaviji in pobiral nagrade. Takrat je Žilnik opazil, kaj delam s kamero, in me je leta 1968 kot direktorja fotografije povabil k svojemu prvemu celovečernemu filmu. Poklical me je, čeprav sva se prej srečala samo enkrat, in mi rekel: 'Jaz ne znam režirati, ti ne znaš snemati, verjetno bo kaj nastalo iz tega.' No, pa sva očitno le nekaj znala, ker smo potem za Zgodnja dela takoj dobili zlatega medveda v Berlinu.«

Tako se je začelo: »To je bilo tisto neverjetno obdobje, zlata doba jugoslovanskega filma. Malo bolj informirani študenti mi prav zavidajo, da sem lahko ustvarjal v tistem času. Takrat si se lahko gibal po vsem jugoslovanskem prostoru, zato so se tudi rojevale tako bogate in raznolike tematike. Kot direktorju fotografije so mi režiserji vsako leto ponudili neverjetno število celovečernih projektov in sem lahko izbral res nekaj za dušo. Hkrati sem delal svoje kratke filme.«

V šestdesetih in v začetku sedemdesetih let so nastajala najpomembnejša dela jugoslovanske kinematografije. To je bilo obdobje, ko je na jugu »črni val« z Dušanom Makavejevom, Živojinom Pavlovićem, Miroslavom Antićem, Aleksandrom Petrovićem, Želimirjem Žilnikom idr. prinesel nove, pogumne vsebine, ko so junaki začeli govoriti v dialektu in uporabljati psovke, ko je v film stopila neolepšana realnost. V središču tega dogajanja se je med drugimi znašel Karpo Godina. »Avtorji so bili takrat zelo angažirani, čeprav so morali govoriti tudi v metaforah – pač nisi mogel direkt s kladivom po glavi. To je bila ravno lepota tistega obdobja. Vsi so znali brati te metafore, publika je točno vedela, o čem govori film. Zdaj je precej drugače – stvari so še zelo kalne, medtem ko so bile takrat zelo jasno postavljene.«

Vsa ustvarjalna energija, ki se je stekala v film, je kulminirala enkrat na leto – na filmskem festivalu v Pulju. »Puljski festivali so bili vedno poseben praznik. Iz leta v leto se je vse pripravljalo zanje. Filmarji smo v pozitivnem smislu tekmovali med seboj. Dela smo finalizirali tik pred festivalom. To si je težko predstavljati – delalo se je noč in dan in potem je šel film naravnost iz montaže v Pulj. Tam pa je bilo vse zelo napeto, v pričakovanju. Nihče ni vedel, kakšen film je napravil njegov 'nasprotnik', kakšen korak naprej je naredil, kaj je pogruntal. Zato so bila v Pulju sijajna druženja. Nekako po Titovi smrti pa je festival začel vegetirati, vsak filmski center je že iskal kaj svojega, vse je postajalo bolj lokalno, ni bilo več pravega prepiha.«

Zlata doba črnega vala, ko je metaforam še uspevalo prelisičiti cenzuro, je minila z ostrim rezom leta 1972. O sušnih letih, ki so sledila, govori Karpo Godina stvarno, brez sence zagrenjenosti. »Ko človek gleda z distance, jasno ni več tako prizadet, ampak takrat so nas res precej kruto zatrli. Najbolj ekstremno je to občutil Lazar Stojanović, ki je še v zadnjem letniku akademije režiral film Plastični Kristus in je moral potem za nekaj let v zapor.« Takrat so Dušan Makavejev, Aleksandar Petrović in Želimir Žilnik zapustili Jugoslavijo. Črnovalovce, ki so ostali, so strogo nadzirali in jim preprečevali snemanje. »Meni so zasegli vse kratke filme, vsakega z drugim razlogom. Še vedno so v Srbiji in ne morem do njih.«

S sekiro nad Ljubezenske veščine

Do leta 1980, ko je Karpo Godina posnel svoj prvi celovečerni film, Splav meduze, je vso ustvarjalno energijo uspešno usmerjal v kratko formo, pa tudi to se je z letom 1972 nehalo. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let so nastali legendarni kratki filmi Piknik v nedeljo, Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in Ljubezenske veščine ali film s 14.441 kvadrati, če naštejem le štiri. Posebno zadnja dva sta dočakala zanimivo usodo.

Za film Zdravi ljudje za razvedrilo je dobil idejo, ko se je vozil po Vojvodini in opazil, da v tamkajšnjih vaseh pripadniki različnih narodnosti pleskajo svoje hiše z značilnimi barvami – Hrvati zlato rumeno, Madžari zeleno, Slovaki modro … Posnel je ljudi pred zgovorno ometanimi hišami in vse skupaj podložil s pesmijo, v kateri Srbi pojejo, kako radi imajo Hrvate, Slovake, Ruse in vse druge. »Na beograjskem festivalu je bil ta film predvajan v Domu sindikata, kjer je ogromna dvorana, in po projekciji so bile neverjetne ovacije. Potem je šel takoj v Oberhausen in dobil tudi nagrado. Šele potem so pri nas ugotovili, da nekaj ne štima. V Politiki so zapisali, da je to film, ki v perfektni embalaži skriva najbolj subverzivno vsebino, kar jih je kdaj bilo v kratkem metru. Očitali so mi tudi skrajni pesimizem, češ da ne verjamem, da bi večnacionalna Jugoslavija lahko obstajala še kaj dosti dlje, in so potem film dali v bunker. Na žalost se je ta skrajni pesimizem izkazal za vizionarstvo.«

Še hujša usoda je doletela Ljubezenske veščine ali film s 14.441 kvadrati. Tega je Karpo Godina posnel med služenjem vojaškega roka leta 1972. »Do takrat sem že bil direktor fotografije pri nekaterih filmih, posnel sem tudi nekaj svojih kratkih. Najprej sem bil pol leta v Ajdovščini kot navaden pešak, potem so me premestili v vojno filmsko podjetje Zastava film v Beograd in tam je bilo sijajno. Lahko sem delal, kar sem hotel, denar je bil, oprema tudi in sem dobil naročilo za kratki film v propagandne namene. V časopisu Front sem našel neki zapis o kraju Štip v Makedoniji, kjer je bil največji jugoslovanski vojaški poligon. Videti je bil tako kot danes, recimo, bojišča v Afganistanu – v Makedoniji se na teh terenih zdaj urijo Američani. No, v članku je pisalo, da živi v Štipu 7000 deklet, v glavnem tekstilnih delavk in dijakinj medicinske šole, in približno 20.000 vojakov, ampak med njimi sploh ne pride do stika. Ta tema jih je zelo zanimala, zato je generalštab dovolil, da delam, kar hočem. To sem seveda izkoristil – posnel sem pacifističen film. Ko je bil končan, je bilo na projekciji vse, kar leze in gre, in so mislili, da jim bom predvajal propagandni film, ko pa so videli, kaj sem posnel, sem bil klican v generalštab – tega so potem zrušili Američani (t. i. Sutjeska). Tam je bilo vsaj deset generalov plus še in še nižjih činov, že nekakšen začetek vojnega sodišča, in zame bi se zelo slabo končalo, če se ne bi na zaslišanju pojavil takratni umetniški vodja Zastave filma, pesnik Vuk Krnjević, in – kot znajo tam na jugu – me rešil z briljantno retoriko. Ko sem naslednje leto hotel dobiti kopijo filma, sem telefoniral na Zastava film in dobil nekega oficirja. Razbesnelo ga je, da si sploh upam zahtevati kaj takega. Na koncu pa mi je povedal, da filma tako ali tako ni več, ker so negativ in pozitiv dobesedno razsekali s sekiro. Na srečo sem zadržal nulto kopijo, zato ga po nekem čudežu vseeno imam.«

Črni val, drugič

Pred dvema letoma je bila v Trstu retrospektiva črnega vala – Onda nera. Teden dni so predvajali filme črnovalovcev in ob tej priložnosti so prišli tja tudi vsi avtorji, ki so se tako prvič po dolgih letih znova videli. Lani poleti se je podobna retrospektiva odvrtela še na Češkem. Zanimanje za črni val, ki v svojem času ni bil deležen zaslužene pozornosti, narašča, zato je prav mogoče, da se bodo veliki jugoslovanski filmarji vse pogosteje srečevali.

V začetku maja pa bo na najpomembnejšem festivalu kratkih filmov v Oberhausnu pozornost veljala posebej Karpu Godini. Letos namreč mineva točno trideset let, odkar je tam prejel nagrado za Zdrave ljudi za razvedrilo, zato bodo pripravili celotno retrospektivo njegovih kratkih filmov. Zdaj bodo prepovedani filmi po vseh teh letih verjetno končno prišli iz bunkerja.

Zakladnica dnevnih novic

Karpo Godina najde veliko idej za filme v dnevnem časopisju. Izrezuje in spravlja si vse mogoče, kar mu lahko pride prav tako pri dokumentarnih kot igranih filmih. »Zelo rad črpam iz pravih dokumentov. Z njimi si lahko dostikrat popestriš kako sceno – tu se skriva dobro blago. Vsi trije moji celovečerci imajo rahlo dokumentaristično ozadje. Tudi Makavejev je izrazit zbiralec časopisov – skoraj vse ideje za svoje filme je našel v raznih črnih kronikah in podobnih zapisih. Že pred leti se je v urejenem kaosu Karpovih izrezkov znašel gospod Peter Florjančič (o njem smo lani aprila pisali v Nedelu) iz Zgodbe o gospodu P. F., dokumentarnega filma, ki bo premierno prikazan prihodnji konec tedna na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. »Informacijo o gospodu P. F. sem prvič zasledil še na jugu, v Ilustrovani Politiki. Novinarji so ga staknili nekje v Nemčiji in naredili intervju z njim. Precej pozneje se je pojavil pri Sandiju Čolniku v njegovem Večernem gostu in opazil sem, da je to ta isti človek iz članka, ki ga že hranim v fasciklu. Čez čas sem izvedel, da se je vrnil na Bled. Telefoniral sem mu, se dobil z njim in tako je nastal ta film.

Novi dokumentarec Karpa Godine je »road movie« brez ceste. Zelo je asketski, v njem ni ne glasbe, ne prelivov, nobenih pomagal, ki bi gladila stvar, samo ostri rezi. Z junakom filma se s pomočjo vprašanj in odgovorov odpravimo z Bleda čez skoraj vso srednjo Evropo in se potem v zanki vrnemo na Bled. »Spustil sem se v nekakšen poskus, za katerega ne vem, kako se bo obnesel. Upam, da bo tak način pripovedi deloval.«