Sigmund Freud

Spisi o umetnosti

Uredil Bogdan Lešnik, spremna beseda Igor Zabel, Založba /*cf., Rdeča zbirka, Ljubljana, 2001, 425 str., 3888 SIT.

Tokrat prvič tudi v slovenščini. Tista libido. Zakaj je bila doslej vedno moški samostalnik, je zanimivo vprašanje, na katerega bržčas ni mogoče odgovoriti kar mimogrede. Zagotovo pa je bila odločitev za spremembo spola temeljito premišljena, saj je usklajena in pretehtana terminologija velika odlika pričujoče izdaje Freudovih spisov. Med njimi najdemo pet besedil, ki so tokrat prvič izšla v slovenščini, to so Blodnja in sanje v Jensenovi noveli Gradiva, Spomin iz otroštva Leonarda da Vincija, Minljivost, Spomin iz otroštva v Literaturi in resnici ter govor ob podelitvi Goethejeve nagrade. Slednjega je prevedel Bogdan Lešnik, druge štiri pa Marko Štuhec. Tudi spis Dostojevski in očetomor v prevodu Sama Krušiča je tu prvič objavljen v celoti. Vsi ostali teksti so prevedeni na novo ali pa so stari prevodi temeljito predelani in terminološko usklajeni.

Spisi, zbrani v pričujoči knjigi, so, kot pove že naslov, Freudovi izleti v svet literarne in umetnostne ustvarjalnosti. To sicer ni področje, ki bi ga psihoanaliza hotela v prvi vrsti raziskovati, toda snov je mogoče najti povsod tam, kjer je na delu nezavedno. Tako v Das Unheimliche Freud pravi, da psihoanalitik le redko občuti potrebo po estetskih raziskavah, ker se giblje v drugih plasteh duševnega življenja in nima veliko opraviti s ciljno zavrtimi, pridušenimi in od številnih konstelacij odvisnimi čustvenimi vzgibi, ki so večinoma snov estetike. Tu in tam pa se vendarle zgodi, da ga zanima kaj iz estetike, in tedaj je to navadno kakšno obrobno, v estetski strokovni literaturi zanemarjeno področje.

Novi kamenčki v mozaiku prevedene Freudove misli prinašajo obvezno branje predvsem tistim, ki so jim najljubše njegove znamenite študije primerov, Dora, Mali Hans, Podganar in Primer Schreber – teorija, ki se bere kot literatura, kar se žal ne zgodi zelo pogosto. Lucidna analiza Jensenove novele Gradiva nam razkrije, da je za junakovo razrešitev blodnje v resnici zaslužen redek primer transferja, ki ni šel v nič – nekaj, kar je možno samo, kadar se v vlogi analitika znajde oseba, ki nevrotikova čustva more in hoče vračati. Izvemo, da so Leonardovi čudaški zapisi stroškov, ki jih je imel z materinim pogrebom in s srajcami svojih mladeniških učencev, popačeni ostanki libidinalnih vzgibov, Goethejev spomin na razbijanje lončene posode pa skriva v sebi ogorčenje prvorojenca zaradi prihoda novih otrok.

To so samo drobci iz Freudovih spisov, namenjeni zbujanju radovednosti in želje po branju. V mrežo njegove teorije je vtkanih še veliko detajlov, v veselje vsem, ki verjamejo, da se prav v navidez nepomembnih malenkostih skriva resnično bogastvo vednosti. V spisu o Jensenovi noveli najdemo tudi zanimiv stavek, ki nas naravnost nagovarja in bi bil pomirljiv, ko bi mu lahko v celoti verjeli. Takole pravi: »Bralci smo navsezadnje normalni ljudje in merilo človeškosti.«

Veronika Klančnik