»V tisti knjižnici je delala prijateljica moje none, ki je imela zelo jasne predstave o tem, kaj naj bi punčke mojih let brale, in to zagotovo ni bil, recimo, Louis Bromfield, ki je mene tako fasciniral. Vedno me je vprašala, za koga so te knjige, pa sem rekla, da so za nono, ker mi jih sicer ne bi dala. To je bilo edino obdobje v mojem življenju, ko mi je bilo kristalno jasno, kaj hočem in kaj bom. Pozneje so se zadeve začele komplicirati, ampak takrat pri dvanajstih sem zatrdno vedela, da bom zdravnica v Indiji. Veliko pozneje sem si še enkrat ogledala te tekste, da bi videla, zakaj ta fascinacija. Gnili Zahod in nedolžni Vzhod, pa strastne individualne zgodbe. Jasno, da je vžgalo.«

Ostale so knjige – z njimi se ukvarja že 35 let

Zdravnica ni postala, tudi v Indijo ni šla živet, ostale pa so knjige, s katerimi se tako ali drugače ukvarja že 35 let. V času študija dramaturgije, francoščine in primerjalne književnosti je začela prevajati in doslej se je podpisala pod kakšnih 60 prevodov. Čeprav je prevajala »velike« avtorje, kot so Althusser, Lacan, Barthes in Lévi-Strauss, pa naredi na ljudi navadno največji vtis to, da je pomagala slovensko spregovoriti Sadu. »Juliette et Justine sicer nisem predlagala sama, sem pa ponudbo za prevod rada sprejela. Takrat je bil Sade zelo moden avtor – na novo so ga iznašli Bataille, Telquelovci, Derrida ... Jasno, da je zanimal tudi mene. Ko sem prevajala stavek za stavkom, delala stavčne analize, iskala besede (počasno, nič veličastno delo), sem se otresla težke teorije, ki se je nalepila nanj: njegovi opisi orgij so, kaj naj rečem?, no, vsaj to, da je domišljijski zanos očitno premagal dejstvenost ... Sade kot otrok, ki bi bil rad strašno hudoben, hudoben, hudoben. Pač pa še zmerom trdim – tega ni hotel nihče kupiti, da je Sade utopist, saj so njegove družbenokritične in vizionarske pasaže izjemno aktivistične, a tudi resnično lepe in dobro napisane. – Ko ljudje izvedo, da sem prevajala Sada, vedno malo trznejo in me še enkrat pogledajo – kar naenkrat sem bolj zanimiva, kot da se me je prijelo nekaj njegove nevarne seksualnosti. Po tej logiki si torej miš ali kaj, če prevajaš Miki Miško?«

Prevajanje se ji zdi predvsem zelo profesionalno delo. Včasih je tudi kaj dodatne radosti, no, veselja, npr. pri Jane Austen, Potockem, Mauriacu, Jean Rhys, ampak ne vedno. Poleg tega prevajanje slabo vpliva na značaj. »Nič ni veličastnega pri tem: sediš in tipkaš, tipkaš, tipkaš. Pretipkaš celo knjigo, in potem še eno in še eno ... Tako grozno si priden in urejen in reden. Če se prav spomnim, je Tomaž Šalamun davno nekoč rekel: Zjutraj grem pod tuš in potem napišem pesem. Pri prevajanju ni tega. Usedeš se in potem ure in ure sediš za računalnikom, s prho ali brez nje.«

Vseeno še vedno prevaja. V tem trenutku Barthesove Fragmente ljubezenskega diskurza, ki bodo pri Založbi /*cf. izšli leta 2002. Barthes je njen priljubljeni avtor, presečna množica med najboljšo teorijo in najboljšo literaturo.

V uredništvu dve delava vse

Za sabo ima že veliko uredniških izkušenj, dobrih 10 let je urejala zbirko Studia humanitatis, zadnja štiri leta pa je urednica Založbe/*cf. s petimi barvnimi, eno žepno in eno EXTRA zbirko. Program je popolnoma nekomercialen, humanistika in družboslovje. »Ta založba je prežitek, skoraj bi rekla predmanufakturni prežitek. V uredništvu sva dve, ki delava vse, od pometanja do pravih uredniških del. Uredniški odbor je v pomoč le pri sestavljanju programa.

V času knjižnega sejma je bil v Ljubljani tudi strokovnjak iz Nemčije, ki je rekel, da je prihodnost knjige v malih založbah. Meni se pa zdi, da smo kot Jaka Racman v Disneyjevih risankah, ki drvi po hribu, pride do prepada in še kar teče po zraku; ne pade, ker še ni opazil, da pod njim ni tal. Tudi mi zdaj živimo ta trenutek – pod nami je prepad, mi pa kar hodimo po zraku in se delamo, da tega ne vidimo. Ne verjamem, da smo kakšna prihodnost knjige, še tega ne, da se lahko obdržimo. Popolnoma smo odvisni od proračuna, denarja, ki nam ga nakloni ministrstvo, pa je vsako leto manj. Pa še zmerom hujše birokratske ovire, ki nimajo nobenega posluha za to, kako poteka delo pri pripravi knjig, si izmišljajo. Sedanji politični trendi res niso naklonjeni refleksiji, mišljenju. Magične besede so danes trg, delnice, profit. Ha, naše naklade pa so 500 izvodov ali še manj.«

Kljub temu še ni obupala. Pripravlja celo novo zbirko, ki bo začela izhajati letos in bo posvečena spoznavanju Evrope. Pravzaprav bo to prevod zbirke Naredimo Evropo, ki jo je skupaj zasnovalo pet velikih evropskih založb, uredil pa jo je sloviti zgodovinar Jacques Le Goffe. Zbirka še ni končana, doslej izdana dela pa se ukvarjajo s samimi zanimivimi temami – od samopodobe Evrope do Evrope in islama ter evropskih družin. »Toliko govorimo o Evropi, v resnici pa tako malo vemo o njej. Za začetek poglejmo, kaj je ta Evropa bila, oglejmo si njeno znano, veliko zgodovino, a tudi njeno skrito, zamolčano zgodovino.«

Podobno kot prevajanje ima tudi uredniško delo svoje prijetne in neprijetne trenutke. Prijetno je izbirati besedila in sodelavce. Manj prijetno je, a ne zmerom, ko dobiš prevod in ga moraš pripraviti za tisk. Priprava je zelo počasno, natančno, filigransko delo. »Včasih se počutim kot zobozdravnik, ki po logiki stvari popravlja samo slabe zobe. Ko je knjiga zunaj, je spet vse dobro.«

Zmaga na natečaju in druge zgodbe

Zoja Skušek je zmagala na lanskem razpisu za izvirno črtico z naslovom Skodelica kave (sicer sploh ne pije kave, raje čaj, a to je že druga zgodba). Zelo spretno in duhovito napisan tekst zbuja upanje, da bomo še kdaj brali kaj njenega. Mogoče se nam bo nekega dne želja uresničila, saj urednica in prevajalka pravi, da jo pisanje mika. Toda v tem trenutku sta prvi dve vlogi še premočni. »Počasi se pripravljam, da bom drugo odstavila in si vzela čas za pisanje. Najprej, da vidim, če sploh znam. Malo sem skeptična.«

Raje bi pisala leposlovje, čeprav se je doslej ukvarjala predvsem s teorijo, sprva z gledališčem (Gledališče kot oblika spektakelske funkcije, Analecta, 1980), nazadnje pa jo je kot predmet raziskovanja pritegnilo očetovstvo. Članke na to temo je objavljala po revijah in zbornikih, uredila pa je tudi številko Časopisa za kritiko znanosti, posvečeno tej vsebini. Zanimalo jo je, kako se vloga očeta spreminja v različnih kulturah in v času. »Z raznimi novimi oblikami družinskega življenja se začenjajo premiki tudi v glavah. To gre seveda zelo počasi, saj so mentalitetne spremembe najpočasnejše, ampak zadeve se mogoče vendarle spreminjajo. Mogoče. Zadnji referendum o umetni oploditvi je pokazal, da ta moj optimizem najbrž nima zelo trdne podlage.«

Indija

Potuje in obiskuje prijatelje. Najljubše mesto? Sarajevo. Zakaj? Zaradi Nenada. In potem? Pariz, zaradi Sophie. In tako naprej. Po vseh teh letih odkar je Zoja Skušek vodila za nos knjižničarko, je bila lani končno prvič v Indiji. »Potovanje v Indijo je bilo nekakšna vrnitev v otroštvo, v družbo, ki še ni potrošniška, a to počasi postaja. Ob tem sem bila kar nekako ganjena, kot si pač ganjen ob spominih. Je sicer strahovito razredna, antagonistična družba, a ta trenutek še predmoderna. Zanimiva, a tudi zelo zapeljiva. Fascinirale so me barve, vonji, okusi. Indijke se prelepe – vsaka ženska je kot kraljica, gleda kot kraljica, hodi kot kraljica, četudi je marsikatera bosa. Še posebej pa se velikokrat spomnim prizora z juga Indije, ki sem mu bila priča zadnji dan ramadana: nekaj tisoč ljudi je prišlo na obalo gledat sončni zahod. Vsi so bili oblečeni v najbolj neverjetne barve. Niti ene črne, sive ali rjave ni bilo, sami pisani, rdeči, zeleni, rumeni, zlati sariji. V ozadju pa sonce, ki tone v morje, pa silhuete kitajskih mrež za ribolov. Kakšen newager bi rekel, da je bil to zen trenutek, jaz pa pravim, da je bilo zares fino.