Namesto novoletnih sklepov ali napovedi sem pripravila tri želje (za vsak primer, če mi pride v roke Aladinova svetilka ali ujamem zlato ribico), čeprav gre v resnici za eno veliko željo po večji odprtosti in bogastvu slovenskega kulturnega prostora.

1. Naj začne izhajati časopis, ki bi kvalitetno, inteligentno in zabavno pokrival kulturno dogajanje pri nas in po svetu. V ta namen bi lahko oživili in osvežili tudi Razglede. Toda že v izhodišču bi to moral biti časopis s krepko finančno podporo, saj je nespametno pričakovati, da bi lahko preživljal samega sebe. Predstavljam si nekaj takega kot hrvaški Zarez, ki izide dvakrat na mesec (čeprav se menda tudi nad njimi zgrinjajo temni oblaki – Soros zapušča Hrvaško, pametni ljudje so se naveličali bosti s težavami in so zapustili uredništvo). Tak časopis je stvar prestiža in ga mora imeti vsaka država, ki da kaj nase!

2. Druga želja je kratka in je ne bom utemeljevala, saj so to že zelo dobro storili člani Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev: ministrstvo za kulturo naj slovenskemu filmu nameni spodoben delež proračunskih sredstev.

3. Naj v Ljubljani zgradijo mošejo. Samo v prestolnici živi nekaj tisoč muslimanov, ki sicer imajo pravico do svoje veroizpovedi, ne pa tudi do posvečenega prostora, kjer bi se lahko zbirali ob verskih praznikih ali vsakdanji molitvi, saj bi s tem preveč motili sosede. Džamije stojijo tudi v Evropi, ki se ji je po vsej sili treba priključiti. Že primerjava s sosednjimi državami pokaže, da je Slovenija v tem pogledu celo bolj zadrta kot zibelka katolištva, Italija.

Veronika Klančnik