Tadej Pogačar direktor P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja

Tadej Pogačar je množici nasprotij med kulturo in naturo dodal svoje: naravnemu je zoperstavil kulturni parazitizem. To je novi parazitizem, ki za razliko od starega deluje po principu bolj ali manj uravnotežene simbioze in tako besedi, ki je mogoče po krivici prišla na slab glas, dodaja pozitivni predznak. Čeprav na spletni strani muzeja piše, da »izbira stavbe, si prisvaja ozemlja in se hrani s sokovi institucij«, je sodeč po odzivih gostiteljev novi parazitizem vselej ugodno deloval tudi nanje.

Virtualni P.A.R.A.S.I.T.E. muzej je umetniški projekt, ki se je začel leta 1990. »V zgodovini 20. stoletja je bilo več takih projektov, moj pa je edinstven zato, ker je parazitski muzej, kar pomeni, da se vedno naseli v tuje prostore, ker svojih sploh nima. Kot njegov direktor sem edini stalni delavec muzeja, kakor je to pri direktorjih tudi sicer običaj.«

Fizični gostitelji muzeja niso samo galerije, ampak tudi drugi, ne tako običajni razstavni prostori, npr. Gimnazija Šentvid, kjer je Tadej Pogačar izvedel projekt School's out ali stanovanje umetnostnega zgodovinarja iz Kölna. Slednji je v svojem domu napravil prostor za raznovrstne eksponate, med katerimi je bila tudi instalacija z izrazito praktično vrednostjo Home Improvement System No. 5 (Sistem za domačo izboljšavo št. 5), ki vpeljuje iznajdljiv način obešanja perila z maksimalnim izkoristkom dolžine vrvi, kadar je le-ta zaradi pomanjkanja prostora neljubo kratka (primer: spodnje hlače, majico ali kaj tretjega pripnemo na vrv, nanje pa potem drug kos perila in nanj spet drugega … kolikor dopušča oddaljenost od tal). »Za otvoritev razstave je prijazni lastnik stanovanja spekel pito in potem še dva tedna sprejemal obiskovalce, ki so si želeli ogledati postavitev – ta je bila del širše zastavljenega projekta Home stories (Domače zgodbe). Ni pa vedel, da sem tudi fotografiral njegov dom. Zabeležil sem njegov okus, navade in tako iz njega napravil temo razstave. Znanec iz Berlina, pri katerem sem prav tako nekaj časa stanoval, še zdaj ne ve, da sem to naredil tudi njemu.«

Priložnostne sodelavce muzeja in njegovega stalnega direktorja posebej zanimajo zgodbe iz vsakdanjega življenja, ki so skrite pod bleščečo površino porabništva in poplavo množičnih občil. To so zgodbe o načinih preživetja marginalnih skupin, ki so izključene iz uradno priznanih iger menjave. Tako sta nastala projekta CODE: RED in Avtonomni teritorij – tema prvega so prostitutke, drugega pa brezdomci. Svetovni kongres seksualnih delavcev in novega parazitizma, s katerem je Tadej Pogačar sodeloval na letošnjem Beneškem bienalu, je nastal v okviru projekta CODE: RED. »Pri sodelovanju z organizacijo za zaščito prostitutk me je najbolj zanimalo, kako se same organizirajo, kako oblikujejo vzporedne modele ekonomije, s pomočjo katerih edino lahko preživijo. Kongres v Benetkah je bil namenjen predvsem medsebojnemu spoznavanju takih organizacij z različnih celin.«

Veronika Klančnik