Mojca Dimec - prva impro učiteljica

Mojca Dimec s svojim življenjem in delom dokazuje, da poznavanje pravopisnih pravil in vstavljanje neskončnega števila manjkajočih vejic v pisne izdelke srednješolcev človeka ne oropata ustvarjalnosti in karizmatičnega naboja, kot bi si morda kdo mislil. Z njeno preteklostjo bi bilo to skorajda nemogoče, saj študij slovenskega jezika in književnosti še zdaleč ni bil edina dejavnost, ki ji je posvečala svoje dneve.

Leta 1984 je na Radiu Študent slišala obvestilo, da gledališče Ana Monro sprejema nove člane. Šla je na avdicijo, se uvrstila v ožji krog kandidatov in bila povabljena na Kersnikovo, kjer je gledališče že tedaj imelo svoje prostore, da se spozna z vsemi monrojevci. Zimprovizirala je srečanje z delavcem, ki gradi ljubljansko podzemno železnico, naredila vtis in ostala pri Ani Monro deset let. Tako je postala ženska članica tega teatra z najdaljšim stažem. »Več kot toliko se itak v nobenem takem miljeju ne da zdržati – zato sem potem odšla, ne pa zato, ker bi bili oni taki strašni dedci, da jim vsaka ženska zbeži, kot si radi domišljajo. Fino sem se imela z njimi. Večino stvari, ki jih znam, sem se naučila pri tem teatru.«

Z impro gledališčem se ukvarja že od leta 1990, ko se je – tedaj še kot članica Gledališča Ane Monro – seznanila s tem, čemur v angleško govorečem svetu pravijo Theatresports, torej z gledališkimi družabnimi igrami in vajami, ki pomagajo razvijati igralske veščine in trebušne mišice (od smeha). Bila je zraven, ko so leta 1993 ustanovili Impro ligo, ki se ji je pozneje pridružil še Impro klub in zdaj oba združujeta že več kot 200 improvizatorjev.

Ko je zapustila Ano Monro, se je zaposlila kot učiteljica slovenščine na eni od ljubljanskih gimnazij. »Tedaj sem začela združevati obe področji, gledališko umetnost in poučevanje. Leta 1997 sem ustanovila ŠILO – šolsko impro ligo, ki je v pičlih nekaj letih postala svojevrstno gledališko povezovalno gibanje slovenskih gimnazij. Moja teza je, da je impro v začetni fazi najboljši študij za mladega igralca; to mi potrjujejo veliki gledališki uspehi mladih gledališčnikov, ki so šele na začetku svoje gledališke, tudi profesionalne poti.« Leta 1999 je ustanovila še Združeno ŠILA gledališče za maturante, ki uprizarja obvezne tekste za šolski maturitetni esej in tako »združuje prijetno s koristnim«, ŠILO s šolo.

»Da pa ne bi vseskozi strašila s svojim našpičenim pedagoškim prstom, se sama kot igralka distancirala od tega, kar poučujem, se tokrat predstavljam z avtorsko predstavo ME TRI X in dovolim, da s prstom kažejo name.«

Veronika Klančnik