Nihče ne ve, kdo je Chimo. Po besedah založnika naj bi nekega dne na uredništvo prispela dva zvezka, nizki karo, popisana s cenenim kemičnim svinčnikom znamke Bic. Poslal ju je odvetnik, ki je zastopal tudi željo svojega klienta, da bi ostal anonimen. Pisava je bila težko berljiva, slovnica vse prej kot pravilna, na nekaterih mestih je bilo besedilo precej nejasno. Kljub temu so bili posegi v tekst minimalni, zato je tudi v tiskani obliki ohranjen sproščen, poulični govorni slog.

Že na založbi so bila mnenja glede izvirnosti besedila zelo deljena. Nekateri so menili, da gre v resnici za devetnajstletnika iz revnega pariškega predmestja (to je mogoče o njegovi identiteti razbrati iz teksta), drugi so bili prepričani, da je Chimo psevdonim, za katerim se skriva že uveljavljen in izkušen starejši avtor. Po izidu knjige se je debata preselila v časopisje in skeptiki so na veliko ugibali o tem, kdo bi utegnil biti resnični pisec romana. Morda je kdo tudi uganil, tega ni mogoče z gotovostjo zanikati, toda vsa ugibanja so navsezadnje še najbolj pripomogla zgolj k temu, da je knjiga postala uspešnica.

To, da je zgodba absolutno erotična, je sicer res, ni pa vsa resnica. Hkrati je ganljiva in na koncu neskončno žalostna. Naj je Chimo izkušen pisatelj ali ne, dejstvo je, da zna pripovedovati. Glavna nit zgodbe je tako spretno prepletena z njegovimi razmišljanji in opisi predmestnega življenja, da priklepa bralčevo pozornost do konca. V Chimojevem enoličnem vsakdanjiku, ko jé vsak dan isto hrano in oblači iste kavbojke, je ena sama svetla točka: Lila. Lila je angelsko bitje, ki mu z nedolžnim glasom razlaga seksualne fantazije, kadarkoli ga sreča. Lila nosi kratka krila in se vozi z moškim biciklom. Lila je edina, »vse kar mi daje, je dobro, ves svet je mračen razen nje«.

Ob vsem tem postane nevažno, kdo je v resnici Chimo. Ali, kot se je izrazil eden izmed skeptikov: »Chimo piše, zato obstaja.«

Veronika Klančnik