Dzuniciro Tanizaki, Mandzi (Živi pesek)
Japonska, 1928–30
angleška različica Quicksand, Vintage Classics, 1994
Ljubezen je znana po tem, da z osebami, ki se ji vdajo, in vezmi, ki jih spletajo med seboj, tvori vse mogoče geometrijske like. Klasičen je trikotnik, saj je s svojo čisto dinamiko idealen sprožilec pripovedi. Zgodbe o ljubezenskih trikotnikih pa bi skoraj težko imenovali ljubezenske zgodbe. Saj ljubezen tudi sicer ni nujno le nežna in harmonična, toda med tremi stranicami so izpolnjeni vsi pogoji, da se razvije v patološko stanje, za katero so primerni že drugi izrazi. Med tremi junaki, vpetimi v trikotnik, se poraja napetost, oboževanje se sprevrača v obsedenost in bolestno ljubosumje, užitki jih pogrezajo v čedalje večji mrak mesene brezizhodnosti. Igra moči odvzame svobodo tako gospodarjem kot sužnjem in niti fatalka, za katero se zdi, da na vrhu trikotnika drži vse niti v svojih rokah, ne more izstopiti iz uničevalskega razmerja.
Živi pesek je kratek roman o ljubezenskem trikotniku, njegovega avtorja, enega najboljših japonskih romanopiscev 20. stoletja, pa slovenski bralci že poznajo: leta 1967 so v slovenščini izšle Sestre Makiokove, ki veljajo za njegovo najboljše delo. Po vseh teh letih bi se mu lahko pridružil tudi prevod Živega peska, v katerem je Tanizaki znova obdelal teme, ki se kot rdeča nit vlečejo skozi ves njegov opus: obsedenost, kruti in do skrajnosti intenzivirani medčloveški odnosi, bolno hrepenenje po lepoti in mladosti. Pisatelj spretno preigrava vse možnosti, ki mu jih ponuja prvoosebni in poročani govor ter zvito izkoristi dvom o verodostojnosti tega, kar junaki izjavljajo. O njihovih čustvih izvemo samo to, kar so sami pripravljeni povedati: pogled v brezno krute ljubezni ostaja zastrt in varljiv.
Veronika Klančnik
Kategorizacija članka
|
|
||||||||||||||||||||||
|