Do svojega prvega celovečerca ste prišli za naše razmere kar zgodaj. Poznate kak recept za pospeševanje produkcijskega procesa?

Šele zdaj prihaja čas, ko bom lahko v miru sedel in premislil o vsem skupaj. Čeprav je res, da nisem izgubljal časa. Takoj, ko sem opravil obveznosti za četrti letnik akademije, sem začel razmišljati o scenariju za celovečerni film. Potem sem obiskoval razne scenaristične delavnice, Pokaži jezik, pa tisto v Grožnjanu. Rekel sem si, da se moram v štirih letih naučiti obrti in predvsem sam pisati. Že scenarij za Odo Prešernu je bil pri prvih bralcih dobro sprejet. Skoraj vsem se je zdel vreden realizacije, čeprav sam na to med pisanjem sploh še nisem resno računal. Zato sem bil tudi bolj sproščen, nisem se držal nazaj, sploh pa nisem ves čas razmišljal o tem, kaj bodo rekli ljudje.

Kakšne so vaše izkušnje s scenarističnimi delavnicami?

Meni so zelo koristile. Pomagale so mi prestopiti iz sveta kratkih filmov, v katerem živiš kot študent na akademiji, v svet celovečernega filma, kjer gre za drugo logiko in druga pravila. Če greš v to sam, je težko. Mehanizem celovečernega filma se ti veliko preprosteje razodene v scenarističnih šolah. Gledati filme, jih analizirati in si ustvarjati mnenja o njih je eno, nekaj drugega pa je napisati film. Tu moraš poznati določena pravila ... mogoče to ni prava beseda, prej gre za neke lastnosti, naravne zahteve. Če povem s primerom: jasno je, da mora imeti antilopa štiri noge, da lahko hitro teče. S tremi bi ji šlo težje. To, da mora imeti vsako nogo dolgo 47,3 cm, pa že ni več tako pomembno, je že stvar diskusije.

Za Odo Prešernu ste sami napisali scenarij, film režirali in v njem odigrali glavno vlogo. Kaj od tega se vam je zdelo najtežje?

Najbolj boleč del posla je režija. Scenarij je virtualni film, v katerem je vse dovoljeno. Lahko imaš milijon statistov, razkošno scenografijo, kar hočeš. Res je sicer, da že med pisanjem misliš na možnosti realizacije, ampak lažje je obdržati v glavi celoto, ohraniti idejo. Ko se lotiš produkcije, pa za nekatere stvari ni denarja, druge niso izvedljive, ne dobiš igralcev, kakršne si si zamislil ... Gre za to, da se tvoja vizija filma začne materializirati, kar pomeni, da se moraš na vsakem koraku prilagajati, sklepati kompromise. To je najtežje: film se ti stalno sesuva, ti pa ga moraš reševati in poskrbeti, da končni izdelek daje videz, kot da je bil že od vsega začetka zamišljen tak, kakršen je.

Imela sem vas priložnost videti na snemanju in dobila sem občutek, da ste zelo miroljuben in prijazen režiser. Sem se znašla tam v ravno pravem trenutku ali je bilo tako ves čas snemanja?

Mislim, da sem bil ves čas nekako takšen. Z jezo in ihto se nič ne doseže, sploh pa ne pri filmu. Snemanje je predvsem čakanje, ker gre pač za verigo ljudi, ki so odvisni drug od drugega. Nobenega smisla nima, če izgubiš živce, saj lahko samo škodiš ozračju v ekipi. Sploh pa nisem želel izgubljati energije s kakim egotripom, ker sem tudi sam igral.

Ste že od vsega začetka vedeli, da boste prevzeli glavno vlogo? Ste jo napisali zase?

Ne, za vse vloge smo imeli avdicije in ves čas sem upal, da bom našel nekoga, ki bi bil primeren za Miho. Sicer sem že igral v svojih kratkih študentskih filmih, ampak to ni primerljivo. V svojem prvem celovečercu res nisem nameraval zasesti glavne vloge. Potem pa nisem našel pravega, in ko sem imel imena na papirju, sem si rekel: tvegam. Sploh pa je vse šlo na nož. Do zadnjega ni bilo jasno, ali bomo snemali ali ne, ali bomo imeli glavne lokacije ali ne, tako da je bila moja odločitev, da odigram glavno vlogo, čisto v smislu nujno potrebnega prevzemanja stvari v svoje roke.

Ste tudi eden od avtorjev odmevne domače strani Josipa Broza Tita, ki je na internetu že sedmo leto. Je bil to poskus, izliv jugonostalgije ali kaj tretjega?

Vsak, ki si ogleda Titove strani, najprej pomisli, da je to pravzaprav tempelj. Ampak z Matijo Maroltom sva samo zbrala zgodovinsko gradivo, od fotografij do govorov, in jih dala na internet. Hotela sva najti nekaj, kar bi privlačno govorilo o naši preteklosti. In potem sva se spomnila na Tita, ker je bil njegov lik medijsko zelo dobro obravnavan. Šla sva v knjižnice in potem so knjižničarke lezle na visoke police v nekih skritih sobicah in nama izročale knjige, ki so jih dobro pospravili, ker si jih že leta ni nihče izposojal.

V bistvu sva stvari samo postavila na ogled in ohranjala do njih distanco. Potem so naju obiskovalci v množici pisem obkladali z vsem mogočim: da sva ustaša, komunista, jugonostalgika ... V bistvu pa vse to govori samo o njihovem lastnem odnosu do maršala in tega, kar jim pomeni. Velikokrat pišejo tudi Titu osebno in tako izlivajo svoja čustva. Ta so večinoma pozitivna. Le slaba tretjina pisem je sovražno naperjena.

To so verjetno odzivi naših nekdanjih sodržavljanov. Kaj pa drugi? Kako je bilo na Zahodu?

Ravnokar je izšel članek o tem v Le Mondu. Razne velike revije se redno spomnijo na naju. Pred nekaj leti sva imela tudi precej velik članek v New York Timesu. Zunaj seveda nimajo tako čustvenega odnosa do zadeve. Zdi se jim zanimiv fenomen.

Kar me spomni na to, da končujete tudi študij računalništva. Je to nekakšna rezerva?

Za režiserja je zelo dobro, da se zna ukvarjati še s čim drugim. Tako nisi odvisen od vsakega honorarja in lahko obdržiš več avtonomnosti. Ni ti treba delati stvari, ki ti niso blizu. Če si samo režiser, si primoran sprejeti tudi zadeve, pod katere se raje ne bi podpisal. Včasih je bilo bolj običajno, da so tisti, ki so šli na režijo, prej končali kako drugo fakulteto. To je dobro tudi zato, ker ti da neko širino.

Do zdaj ste se tudi v kratkih filmih bolj zadrževali na področju komedije. Kakšni žanri vas še zanimajo?

Nisem tako zelo žanrsko opredeljen. Tudi Oda Prešernu pravzaprav ni čista komedija, ampak je prej melodrama s komičnimi in parodičnimi primesmi. Čeprav se ne otepam te oznake, kot bi si mogoče kdo mislil. Žal komedija že od nekdaj velja za manjvredno zvrst, za nekaj, kar ne more biti umetnost. Tudi mladi avtorji s smislom za humor se velikokrat izogibajo komedije, ker nočejo takega pečata, ampak iščejo neko resno temo. Res pa je, da niso vse komedije dobre. Rad imam tiste, ki naredijo, da ti je še dolgo potem, ko je že konec, toplo pri srcu in te notri nekaj kraužla.

Trenutno bi najraje našel zgodbo iz resničnega življenja, ki bi nosila vero in up v prihodnost. To se sliši čudno ... no, tako: zanima me močna zgodba, ki ne bi bila žanrska. Naše življenje je polno zgodb, ampak večinoma jim do tega, da bi bile filmske, še nekaj manjka. Manjka jim srečen konec ali žalosten konec ali ...

Konec nasploh?

Ja, konec. Čeprav ni samo vprašanje konca, tudi poteka.

Ste kot sin Dubravke Tomšič in Alojza Srebotnjaka kdaj gojili željo, da bi bili glasbenik?

Ne nikoli se nisem zares želel ukvarjati samo z glasbo, čeprav jo imam rad in tudi nisem brez posluha. Kot otrok nisem imel potrpljenja, preveč sem bil nemiren, da bi vadil. Je pa zelo dobro, da sem odraščal v okolju, kjer je bila glasba, predvsem klasična, ves čas prisotna. Pozneje sem sam spoznaval še vse mogoče, tako da je zdaj spekter glasbe, v katerem izbiram podlago za film, zelo širok. Pri tem se poskušam predvsem izogniti klišejem. Glasbe in zvoka ne gre jemati zlahka, ker sta izredno pomembna. Zvok deluje nekako prikrito, pa tudi verjamemo mu veliko bolj kot sliki.

Vedno se težko odločim, katero glasbo naj izberem. Ugotovil sem, da je napaka, če si med nastajanjem filma zamislim neko podlago in potem od skladatelja zahtevam točno to. Bolje je dopustiti, da doda nekaj svojega, kar lahko film obogati na način, ki ga prej sploh nisem predvidel. To pa ne velja samo za glasbo, ampak tudi za kostumografijo, scenografijo ... Dobro je najti takšne sodelavce, ki začutijo tvojo idejo in jo še oplemenitijo.

Kako pa je na vaš način razumevanja in ustvarjanja filma vplivalo računalništvo?

Mogoče zato, ker sem računalničar, bolje razumem tehnologijo, čeprav se s tem sčasoma vsakdo seznani. Bolj pomembno je to, da računalništvo spreminja način razmišljanja in s tem tudi umetnost. Logika računalništva in matematike ti pomaga razumeti vse sfere življenja. Poleg tega je računalništvo znanost, ki je usmerjena k reševanju problemov, večinoma tujih. Računalničarji so že v izhodišču ljudje, ki so navajeni pomagati drugim in ki ne tekmujejo med seboj, ampak sodelujejo. Edino, kar šteje, je to, da rešijo problem, kar je seveda lažje s sodelovanjem. Tega sem bil vajen, preden sem prišel na akademijo, tu pa sem bil kar malo razočaran nad prevladujočo tekmovalnostjo in egocentrizmom.

Navajenost na sodelovanje verjetno pomaga na snemanju. Kaj pa, ko si izmišljujete zgodbo? Vam tudi tu pridejo prav matematična ali računalniška načela?

Matematika je sicer čisto logična zadeva, poteka po pravilih - ampak v trenutku, ko se znajdeš pred nekim problemom in se moraš odločiti za metodo, pride na vrsto še nekaj: matematična intuicija. Tu ti sama pravila ne pomagajo veliko, potrebno je nekaj več, iskrica mora preskočiti. Tu vidim podobnost z umetnostjo: opaziš zanimiv pojav, na primer mit o Prešernu, in se ti odpre vprašanje, kako iz tega narediti film. Pravila so znana in vse, kar potrebuješ, je miselni preskok. \