Dve leti je zdržal na arhitekturi, preden je dokončno ugotovil, da to ni zanj. Že tedaj je delal scenografije za »razne velike frajerje«, med drugim za Dragana Živadinova in Jašo Jamnika, in posledica tega je bila, da se je tudi sam zagrel za gledališče. Trikrat je poskušal priti na AGRFT. Niso ga sprejeli, pa je vseeno trmasto vztrajal in zdaj dela to, kar ga veseli. Še posebno, ker okrog sebe vedno zbere ekipo razumevajočih prijateljev in tako nima nikoli potrebe, da bi se spremenil v režiserja tirana.

V gledališču GLEJ je postavil na oder kup predstav, ki so naredile veselje tako gledalcem kot kritikom. Gledalcem zato, ker so jih lahko gledali, ne da bi morali premagovati kinkanje, kritikom pa zato, ker so jih lahko zelo fino kritizirali. Očitki so se jim ponujali kar sami: da je vse preveč pop, da ostaja na površini, da so igralci preveč lepi, da so predstave preveč gledljive. »Mogoče niti ne pretiravam, ko pravim, da dandanes umetniško vrednost predstave določata predvsem dve merili: kako dolgo traja in koliko zateži. Moja želja pa je povedati isto, ampak v časovno in dramaturško znosni pakungi, da misli gledalcev ne odplavajo kam drugam.«

Poleg gledaliških predstav je za preživetje nujno, da dela še druge stvari, toda na srečo so tudi te take, da v njih večinoma uživa. Režira videospote, dela kot oblikovalec luči ali scenograf in s posebnim veseljem tudi kot tehnični vodja festivala Mladi levi. Na številnih gostovanjih s teatrom si je nabral izkušnje, ki mu pridejo prav, ko se znajde na strani organizatorjev.

Bo naredil tudi korak od videospotov k filmu? To si vsekakor zelo želi, vendar bi zaradi teže odgovornosti, ki jo v primerjavi z gledališko predstavo prinese film, v katerega je treba vložiti toliko več denarja in dela, počakal, dokler se ne bo počutil dovolj trdnega, da jo bo zmožen nositi.

Pravkar je povsem na začetku, torej v najbolj boleči fazi pripravljanja nove predstave, ki bo nastala po bizarni patološki drami Irwina Walsha z naslovom Head State. Besedilo bo predelal malo po svoje in spremenil naslov, ki bo tudi tokrat »zeitgeistovska« sestavljenka: Millenemy. Igralska ekipa bo večidel ista kot pri prejšnjem projektu, le glavni igralec bo drug, nekdo, ki je rojen za to vlogo in čigar ime za zdaj ostaja skrivnost.

Veronika Klančnik