Silvan Omerzu se sicer ukvarja tudi s slikarstvom, ilustracijo in keramiko, toda najbolj znan je prav po specifičnih belo-črnih lutkah z razpotegnjenimi rdečimi ustnicami, bolščečimi očmi in izrazitimi nosovi. Svojo prepoznavno poetiko je razvil že zgodaj, ko se je študijsko izpopolnjeval v Pragi. »Hitro me je neslo v to smer. To se vidi tudi na grafikah in risbah. Včasih se mi kaka stilna sprememba pojavi prej na risbah, včasih na lutkah, potem se pa vse nekako zlije. Spremembe mogoče niso vidne na prvi pogled, ampak se dogajajo: najprej sem delal ozke in večje nosove, zdaj so bolj krivi, z ene strani so videti drugačni kot z druge, kar je dobro za animacijo.«

Na Češkem je našel tudi zgodbo in z režiserjem Janom Zakonjškom sta leta 1993 po njej pripravila prvo lutkovno predstavo za odrasle v produkciji gledališča Konj Napravite mi zanj krsto. Da je predstava doživela premiero, je bilo treba čakati kar deset let. V nobenem gledališču je niso hoteli, ko pa so jo končno igrali v Kudu Franceta Prešerna, jo je občinstvo zelo dobro sprejelo, zato je šlo naprej lažje.

Še vedno pa je čutiti, da pri nas ni tradicije lutk za odrasle in se je treba veliko bolj potruditi, da bi zvabili ljudi na predstave, kot recimo na Češkem, kjer je to nekaj povsem običajnega.

Pravkar v Cankarjevem domu pripravlja novo lutkovno predstavo za odrasle po motivih Michela de Gelderoda z naslovom Zbogom, princ. Tokrat jo bo tudi sam režiral.

Veronika Klančnik