Nives Vidrih ni kar katerakoli prevajalka, ampak je prevajalka iz češčine. To med drugim žal pomeni, da nima veliko dela, urednikov sodobna češka literatura očitno ne zanima preveč. Zato ji najljubše opravilo ne prinaša dovolj zaslužka in mora precej lektorirati, kar jo manj veseli, na srečo pa pripravlja tudi radijske oddaje o češki literaturi, prevaja češke filme, piše literarne ocene itd.

Češčine ni študirala, ker to pri nas ni bilo mogoče (in še vedno ni). Do nje je prišla po ovinku: na slovenistiki, ki jo je vpisala poleg primerjalne književnosti, je bilo obvezno eno šolsko leto obiskovati lektorat slovanskega jezika po lastni izbiri. Nives Vidrih si je izbrala češčino in jo vzljubila. Lektorat je obiskovala še potem, ko ji ne bi bilo več treba, že tedaj pa je bila dejavna tudi v prevajalskem krožku.

Svoje znanje češčine je še izpopolnila, ko je šla po opravljeni diplomi v Prago učit slovenščino in je tam ostala leto dni. Bilo je na začetku osemdesetih. Deset let pozneje je še enkrat živela na Češkem, takrat kar tri leta in že skupaj z obema sinoma. Tako je lahko primerjala Češko pred žametno revolucijo in po njej. »V devetdesetih letih, po spremembi režima, sem doživela razočaranje. Prej sem živela v iluziji, kakšni bi bili lahko Čehi, če ne bi imeli realsocializma. Potem pa se je razrasel nacionalizem, nestrpnost do Romov, do Vietnamcev, razbohotil se je kriminal, vedno več je podivjanosti, kultura ni več tako pomembna ... Moram reči, čeprav je bogokletno, da mi je bilo ozračje prej bolj všeč – v skladu z židovsko mislijo, da so ljudje kot olive in da dajejo najboljše od sebe, kadar jih stiskajo.«

Trenutno prevaja roman Jiłója Kratochvila Nesmrtna zgodba, ki ne bi izšel brez češke subvencije. Zelo si želi prevesti še kakšnega Vančuro, Hostovskega, seveda Hrabala, Topola, sama reprezentativna dela češkega leposlovja, ki bi oplemenitila slovensko prevodno literaturo.

Veronika Klančnik