Čeprav ni več zaposlen kot copywriter, si še vedno izmišljuje oglase. Poleg tega prevaja, piše scenarije in je idejni vodja ter gonilna sila scenaristične šole Pokaži jezik, ki sta jo leta 1997 pognala v tek s Heleno Pivec in jo zdaj z nepogrešljivim Miho Mazzinijem pelje v četrto leto – tokrat v okviru društva Myra Locatelli, ki ga je z nekaj sotrudniki ustanovil konec prejšnjega leta.

Izrazi, ki se dandanes uporabljajo za to, čemur se je včasih reklo samo reklame, na primer advertising in copywriting, so vam zoprni, kaj? Verjetno ne samo zaradi purizma.

Oh, to novo imenovanje, nova dikcija skuša predvsem zakriti bistvo. Gre pa samo za to, da prodajamo krompir, prodajamo žajfo, knjige, vsak pač svoje prodaja. Tu ni nobene skrivnosti, nobene umetnosti. In reklamar pač prodaja svoje ideje. Finta je v tem, da videz večje kunštnosti, tehtnosti dviga ceno. Sicer se pa tem finesam bliža konec. Recimo zadnji plakati za Mercator – ali je Interspar, saj ne vem, jaz si nikoli ne zapomnim teh blagovnih znamk, ki jih vidim na reklamah – skratka, ti plakati kažejo samo še škatle brez imen proizvajalca. Vsa tista flora in favna, ki je do zdaj pestrila in redila reklamarski svet, bo nepotrebna, ker posli tako in tako tečejo le še v velikih blokih. Ko bodo ti sloni in dinozavri poteptali vsak svojo trato in se prenažrti ulegli prežvekovat, se bomo vrnili v blaženo prvotno stanje, ko bo moka spet samo moka, sol bo sol in cuker bo cuker. Kar je po svoje celo pravično.

V nekem intervjuju ste tudi povedali, da so ideje najboljše, dokler si še svež v poslu. To niste več, ampak vas očitno še vedno hočejo, nekatera vaša gesla še živijo, izmišljujete si nova ...

Ta posel je bil pač včasih veliko bolj izpostavljen, kot je zdaj. Manj nas je bilo, zato je bil vsak takoj opazen, danes pa je to rutina, industrija. Približno tako je kot s šoferji: v tridesetih letih je bil šofer velik frajer, zdaj pa zna že vsak voziti. Še vedno se mi zdi, da reklamarske ideje pri človeku z leti izgubljajo svežino. To je stvar mladih.

No, v oglasih se očitno obrača vedno več denarja. V založništvu je verjetno slabše. Kakšna je bilanca zbirke XX. stoletje, ki se je pred kratkim iztekla?

Prodaja in kakovost sta merili, ki si največkrat nasprotujeta. Po začetnem zagonu se je prodaja nekoliko spustila, ne proti pričakovanjem. S takimi podvigi si lahko prislužiš nebesa, ne da pa se ustvariti kakšnih strašnih dobičkov.

Seveda bi bila taka zbirka pri kakem drugem, večjem narodu z močnejšim založništvom manj opažena, ker ni v nobenem smislu ekstremna. Je pa res, da smo bili pri Cankarjevi založbi v tistih letih prehoda, ko so se vsi bolj usmerili v komercialo, nekakšen most v čase, ko se nam je, recimo, pri izdajanju kakovostnejše literature pridružila Beletrina.

Kaj mislite, ko pravite »kakovostnejša literatura«? Katera ni kakovostna? Popularna? Kič?

Estetsko kompleksna, kot bi rekel s tujko. Sicer pa – ne vem, meje niso tako preproste. V igri sta čas in okus. Včasih sem bil o nekaterih stvareh prepričan, da so kič, pa so pozneje postale kultne – James Bond, na primer. Spomnimo se potepuških in viteških romanov, pa Villona, Burnsa ali Gregorčiča, navsezadnje ⋯ Stroga delitev na visoko in nizko literaturo. Najodmevnejši roman v zadnjem letniku XX. stoletja, Osnovni delci Michela Houellebecqa, je poln elementov, ki so po definiciji trivialni, a so obdelani tako, da bralca presunejo. Trivia je torej po eni strani estetska kategorija, po drugi pa socialni kompleks. In kadar je slednje, je grozna. Recimo tole okrog Prešerna.

Po vseh teh nadaljevankah in vsem, kar kažejo po televiziji, je na lepem cel kup Slovencev ogorčen nad tem, da je bil Prešeren pijanec. Ne moti jih, da poskuša filozofirati in govoriti težke stavke, ki ne sodijo v tako nadaljevanko. Ne. Zgražajo se, ker nadaljevanka o življenju nekega človeka pokaže, da je tudi pil. To mi ne gre v glavo, ker se po drugi strani vedno bolj zdi, da razumejo novodobno logiko, da nimajo nič proti zniževanju meril, ampak čim se dotakneš nečesa, kar so se naučili v šoli, je hudič! V bistvu pri nas še zmeraj, po vseh teh letih, ne more umreti duh avstro-ogrske šole – prav osupljivo je, kako se to navadno spregleduje. Vse polno razlag se najde, od famoznega narodnega značaja do grehov komunizma, a če malo brskate, pridete točno do tega. Do edinstvenega represivnega aparata, ki je bil v zadnjih obdobjih še izrazito poženščen, vseskozi pa ubogljiv in še prikrito farški zraven. Mogoče smo Pavleta Zidarja, vsaj njegove zgodnje romane, prehitro pospravili iz kolektivnega spomina. On je znal pisati o tem. – Skratka, da ne zaidem: tu je vir slovenskega socialnega kompleksa pred trivio, ki je življenje.

Stella del Nord je prvi slovenski scenarij, ki bo poskušal dobiti denar tudi od Eurimagesa. Kdo sploh je ta Stella – je kaj v sorodu s Stello iz Tistega lepega dne?

Ni, lahko pa bi bila, recimo, njena hčerka. Ki se v istem prostoru in generacijo pozneje srečuje s podobnimi težavami – če so bili prej okupatorji Italijani, so zdaj zavezniški vojaki. Zgodba scenarija Kam je izginila Stella del Nord je nanizana okrog prvega fizičnega stika z ameriško kulturo na našem ozemlju v letih 1945–47, ko so bili ameriški vojaki dve leti pri nas na Primorskem. Vsaka kultura pride osvajat drugo najprej z misionarji – to so bili ameriški filmi v tridesetih letih – sledijo vojaki in potem trgovci. To se mi zdi zdaj, ko Evropa jasno izraža svoj odpor proti ameriški militantnosti, zelo aktualna tema. Odločanju o slovenski filmski produkciji manjka posluha za zeitgeist. Morda bi veljalo kdaj prebrati zbornik tekstov o novejših španskih filmih Refiguring Spain, ki tematološko secira španske filme zadnjih 70 let. Film je mitonosna umetnost – nosi mite in nosijo ga miti in mitemi. Predvsem sodobni.

Zdi se mi, da z miti ravno nimamo težav. Bolj z intimnimi zgodbami. Zakaj so te pri nas tako neprepričljive?

Pri nas je bil V leru po dolgem času prva izjema, ki prinaša neko novo, moderno senzibiliteto. V njem ni umetne delitve na mit in intimo. Imamo mit materinstva in mit svobode, ki sta oba povedana na neposreden, intimen način. In začinjena z mitemi iz vsakdanjega življenja, kakor jih očitno lahko pri nas pove samo svobodnjak z obrobja. Samo njemu je dovoljena svoboda, da suvereno pove nekaj o grinpisovcih in marsovcih, ker jih ima na isti ravni kot prodajalca žog. Kakor hitro bi stopili v socialno bolj strukturiran svet, smo že določeni s tujci, od katerih dobivamo civilizacijo. Tu je naša zagata – v našem realnem položaju. Ne gre iskati samo po subjektivni krivdi ali ustvarjalni impotenci. Je pa res, da je prav ta trenutek, ki ga zdaj živimo, naklonjen pripovedovanju zgodb, kakršna je naša. Poglejte novo irsko dramatiko. Poglejte danski film. Globaliziranemu in urbaniziranemu svetu se je zgodila medijska vas. In v tej vasi živijo čudaki, pijanci, ki so bili doslej rezervirani le za suburbano okolje. V pogledu nanje se mešata zatrta slaba vest in smrad razkopane incestuozne postelje. In tu smo mi doma. Zdaj. Ponavljam: zdaj. Če bomo znali povedati te zgodbe brez banalnosti.

In kdo je Myra Locatelli, po kateri se imenuje vaše društvo?

Botra scenaristične šole Pokaži jezik, potem ko je boter Soros odšel in nas pustil same. Njeno ime smo zgnetli iz Vidalove Myre Breckinridge, ki jo bomo prej ali slej ustoličili kot zavetnico scenaristov, in verjetne prve različice imena za Lukatelovo domačijo v Volčah, kjer ima društvo svoj sedež, obetavni scenaristi šole Pokaži jezik pa v prihodnje prostor za mirno dodelavo scenarijev.

Kaj pa počne Zdravko za dušo?

Zadnjič, ko sem po dolgem času skušal narediti nekaj v tem smislu, se je slabo končalo. Bilo je proti koncu minulega novembra, ko se mi je bližala petdesetletnica. (Saj res: ravno danes se ta stvar dogaja prijatelju Jaši Zlobcu. Drži se, Jaša!) Sem si rekel: če si to dočakal, se pa že splača malo usesti vase in se razkomotiti. In sem si naredil načrt – nekaj ljudi, ki so mi bili v življenju izjemno blizu, bom povabil, vsakega posebej, na večerjo. Za vsa tista leta nazaj. To ni huda cifra, izjemnih bližin je malo, vse skupaj se da spraviti v en delovni teden. Mišljeno je bilo pa res, kakor se reče, »za dušo« – se pravi lagodno, sproščeno, lepo. Zareza v času. Pa se je točno na začetku tistega tedna odtrgal košček v neki žili in odtaval proti glavi. In sem imel namesto prijetnih posedanj neprijetna poležavanja, namesto sprehodov po spominih so prišla vrtanja po nezdravih življenjskih navadah, ki so jih namesto starih prijateljev in prijateljic opravljali mlajši zdravniki. Tako je to z dušo, ki jo šparaš, da jo boš crkljal na stara leta, »ko bo čas«. Ko ta čas pride, nenadoma nekdo odrine dušo, iz sence stopi telo in pokaže zobe.

Zdravko Duša je tudi za slovenske razmere neverjetno zaposlen človek (če mit o slovenski delavnosti sploh še drži, kot se zadnje čase sprašujejo nekateri skeptiki). Ta pogovor je večinoma potekal na poti med Cankarjevo založbo in Cigaletovo, kamor je moral na sestanek. Diktafon je beležil njegove presenetljivo zbrane stavke kar med hojo, toka misli pa niso pretrgali niti številni telefonski klici, ki so ga ves čas motili. Ritem, ki bi ga prej pripisali kakemu borznemu posredniku, niti ne preseneča, že če pogledamo samo njegov prevajalski opus (in o scenarističnem, uredniškem ter copywriterskem sploh ne govorimo). Doslej se je med drugim podpisal pod prevode Kurta Vonneguta, Henryja Millerja (Seksus, Kozorogov povratnik in Opus pistorum), Philipa Rotha in Johna Steinbecka. Za gledališče je prevajal Nigela Williamsa, Davida Mameta, Sama Sheparda, Edwarda Albeeja, Tennesseeja Williamsa ⋯ Sicer pa piše tudi odrske priredbe proznih del in z vodstvom gledališča Glej pripravlja praznovanje 30. obletnice.

Veronika Klančnik