Marija Mojca Pungerčar: OSEBNA KODA OBLEKE

Vabljeni na razstavo Marije Mojce Pungerčar OSEBNA KODA OBLEKE, kjer iščejo odslužene obleke nove lastnike.

Galerija Spomeniškovarstveni center, Trg francoske revolucije 3, Ljubljana
24. – 31. 3. 2021

Odprtje razstave brez otvoritvenega dogodka bo v sredo, 24. marca ob 16.00 uri.

Kolekcija šteje čez 100 kosov oblačil in z njimi povezanih zgodb. Ogledate in preberete si jih že lahko na FB strani Osebna koda obleke.

Na razstavi pa boste obleke lahko tudi pomerili (odvisno od epidemioloških razmer) in izbrana oblačila brezplačno odnesli domov.

Kustosinja razstave je Iza Pevec.

BESEDA KUSTOSINJE:

Marija Mojca Pungerčar: Osebna koda obleke

Poleti rada nosim dolge, padajoče obleke, ki lovijo veter in v katerih se sama sebi zdim bolj zanimiva in filmska verzija same sebe. Podobno sem se, ko sem v gimnazijskem obdobju odkrila žametne suknjiče, počutila kot članica fiktivnega gledališkega ansambla, v zamolklih barvnih kombinacijah s poudarkom rdečega šala pa kot poosebljena jesen. Seveda, v času odraščanja intenizivno iščemo lastno identiteto, a obleke nas kot način predstavljanja samih sebe spremljajo vse življenje. A moj sentimentalni uvod v besedilo o razstavi Marije Mojce Pungerčar Osebna koda obleke ni naključen; obleke niso le gradniki samoreprezentacije, temveč so tudi intimni, bližnji nosilci spomina, oboje pa je podobno nestalen konstrukt. Ampak najprej h konkretnemu.

Umetnica, ki prek oblek pogosto razmišlja o družbi, nas je letos ponovno[1] pozvala, naj ji podarimo stara oblačila, hkrati pa delimo z njimi povezane zgodbe. Obleke postavlja na ogled na razstavi, zgodbe preberemo na spletu, do koder nas pelje koda ob vsakem kosu. Galerija hkrati postane prav posebna second-hand trgovina, saj obiskovalci lahko odidejo z novo (staro) obleko. Tako seveda na razstavi ne najdemo žalostnih spominov, ki često spremljajo stare obleke, izbor je omejen na tiste kose, od katerih so se sodelujoče[2] lahko ločile in, še pomembneje, na zgodbe, s katerimi se želijo predstaviti. V kolikšni meri so te resnične, morda niti ni ključno, saj tako spomin kot identiteta nista nespremenljivi čvrsti entiteti, kot vemo že vsaj od Nietzscheja, ki je razmišljal o tem, da je trdni jaz svojevrstna fikcija. Ampak v kakšen spomin sploh dvomimo, ko govorimo o oblekah kot nosilkah spomina?

Raztrganine, obraba, sledovi potenja in madeži na najbolj fizični ravni govorijo o življenju, na kateri sta majica ali hlače spremljala svojega lastnika, kot so ob prvi izvedbi projekta zelo jasno pričale Milanove hlače. Oblačila so izraz samoreprezentacije, a pripovedujejo vsaj še o določeni dobi, razredu in priložnosti – disko srajca na razstavi je hkrati nostalgični spominek iz mladosti ter predstavnik nekega časa, kulture in vzdušja.

Tokratni izbrani kosi so bili nekoč tudi zvesti spremljevalci na odrskem nastopu in v televizijski oddaji, ob otvoritvi in drugih dogodkih, v času prve službe, številni so podedovani ali pa so v domače omare prispeli s potovanj. Obleke se vpisujejo v naš spomin in ga tudi sprožajo, podobno kot slavna Proustova magdalenica. »Ko pogledam ti dve oblačili, se spomnim, kako sem se že v mraku sprehajala od Moderne galerije proti MGLC, pesek je škripal pod čevlji. Lahko se motim, ampak v spominu imam lep poletni večer.« se ob krilu in bluzi, ki ju je nosila na otvoritvi Manifeste 3, spominja Mateja Kos. Prav ta »lahko se motim« je seveda zgovoren.

»Začenjam: prvi spomin. Rdeče in vijolične rože na črnem ozadju – materina obleka; sedela je na vlaku ali na omnibusu, jaz pa v njenem naročju. Rože, ki jih je nosila, sem tako videla zelo od blizu in še vedno lahko vidim vijolično, rdečo in modro, mislim, da na črnem ozadju. Bržkone so bile anemone, predvidevam.« [3] Tako enega svojih prvih spominov na mamo opisuje Virginia Woolf. Za modernistično literaturo značilna poudarjen tok zavesti in fluidnost jaza pa lahko pomagata osvetliti tudi način, na katerega obleke gradijo naš spomin in identiteto, podobno nestalni kategoriji. V dvajsetem stoletju se je pokazalo, da se zaradi različnih vlog, med katerimi preskakujemo, »vsako rekonsituiranje sebstva pokaže pravzaprav kot avtofikcija /…/«.[4] Obleke, kot mejnik med družbo in nami, se po mojem mnenju znajdejo prav v nekakšni, pogojno rečeni, avtofikciji – zgodbi o nas samih, namenjeni tako drugim, kot nam samim. Pri tem se seveda lahko vprašamo, kako na to, kakšno zgodbo (si) želimo pripovedovati, vplivajo družba, kultura in okolje in kateri izmedi naših jazov je tisti, ki prevzema besedo. »Človek nekako osupi, ko nekoga, ki mu je blizu, zagleda drugače oblečenega. Na tej fotografiji je mati okoli leta 1913, v imenitni toaleti za v mesto, klobuk, perje, rokavice, nežno perilo, ki kuka izza manšet in ovratnika – »šik«, ki ga postavljata na laž mehkoba in preprostost njenega pogleda. Samo na tej sliki jo vidim táko, ujeto v zgodovino (okusi, mode, tkanine) /…/«[5] Besede Rolanda Barthesa, nemara prvega pisca, na katerega pomislimo ob spominski vrednosti fotografije, razkrivajo kompleksnost in diskrepanco zgodb, ujetih v našo opravo. Mama njegovega spomina je nosila vsakdanja, domača oblačila in tuj mu je bil pražnji sijaj, s katerim se je ob priložnosti fotografiranja gospa Henriette Barthes, rojena Binger, želela vpisati v spomin zgodovine.

Ne preseneča, da Barthes, ki fotografijo povezuje s smrtjo, piše o oblačilih – oboje med drugim povezuje močna spominska vrednost, meni Elizabeth Wilson[6]. In prav fotografije (in ob njih zgodba) na razstavi nadomestijo obleke, ki odidejo v nov dom. Ta vmesna postaja v galeriji je zanimiva tudi v luči umetnosti devetdesetih let, s tradicijo katerih povezujemo delo Marije Mojce Pungerčar in v katera se skoraj še umešča prva izvedba projekta. Če je umetnost tedaj uvajala nove oblike komunikacije in dialoga s publiko, participacijo in  sodelovanje, vse to določa tudi to akcijo, a s pomembnim postankom v galeriji. »Nakupovanje« oblačil je v prvi izvedbi zavzelo obliko performansa[7] tokrat je bližje klasični razstavi, saj bodo oblačila dlje na ogled. Galerijski prostor poudari fabulativno, fikcijsko plat razstavljenih del – oblek iz vsakdana, ki predstavljajo svoje nekdanje lastnice. Plast samoreprezentacije poudarjata tudi večja dostopnost zgodb (tokrat jih lahko beremo že pred nakupom in ne šele po tem) in način, na katerega so bile te posredovane. Leta 2002 sta umetnici besedilo zapisali na podlagi pogovorov, tokrat pa so udeleženke zaradi epidemije in boljše ekonomije procesa pripovedi posredovale prek elektronske pošte. V ozadje pa stopa vidik alternativne ekonomije, ki jo je projekt izpostavil v prvi različici, nenazadnje so se od tedaj pri nas namnožile tudi second hand trgovine. Osebna koda obleke tako na premisah odpiranja umetnosti v devetdesetih letih v letu 2021 prinaša nove poudarke, morda skladne z dobo, ko se zdi, da je grajenje lastne podobe čedalje obsežnejši, zahtevnejši in vseobsegajoč projekt, ki, seveda, vključuje to, kako se »kažemo« na spletu. Na njegovo aktualnost še danes pa kaže tudi številčno visok odziv, primerljiv z odzivom ob prvi izvedbi.

Nabor udeleženk je tokrat bolj homogen, saj je nekoliko mlajša in zdaj žal že pokojna Veronika Klančnik tedaj v projekt pritegnila drugačen profil protagonistk. Ker pa se projekt Osebna koda obleke umešča v serijo dogodkov, s katerimi želi Marija Mojca Pungerčar oživiti spomin na svoja pretekla dela in jih rekontekstualizirati, morda tudi razstavljena dela lahko razumemo kot svojevrsten portret umetnice. Družba sodelujočih seveda ni nekaj fiksnega, temveč se zgradi z vsako akcijo posebej, poleg prijateljev in znancev umetnice pa vključuje tudi ljudi, ki jih prej ni poznala in jih pozneje ne bo več srečala. A razstavljena oblačila verjetno vendar kažejo, do kod segajo njene mreže in povezave. Obleka naredi človeka, »družba« oblek pa razkriva umetničin socialni doseg in (kot avtofikcija) posredno pripoveduje tudi, kdo je Marija Mojca Pungerčar.

[1] Gre za nadaljevanje projekta Dresscode, ki ga je leta 2002 izpeljala z Veroniko Klančnik. Kljub podobnim izhodiščem pa razstava Osebna koda obleke prinaša tudi nekaj novih vsebinskih poudarkov.

[2] Z izjemo dveh moških so sodelovale zgolj ženske, zato bom v besedilu uporabljala žensko obliko.

[3] Prosti prevod, povzeto po Carole HUNT, »Worn clothes and textiles as archives of memory«, Critical Studies in Fashion & Beauty, 5/2 2014, dosegljivo na http://clok.uclan.ac.uk/23431/, str. 2.

[4] Tina KOZIN, »Čas naivnosti je minil, Evald Flisar«, To nisem jaz, 2011, str.307. Piska dodaja še, da s terminom avtofikcija nekateri teoretiki nadomeščajo pojem avtobiografija.

[5] Roland BARTHES, Camera Lucida, 2012, str. 60.

[6] Elizabeth WILLSON, Fashion&Memory, dosegljivo na: http://vestoj.com/fashion-and-memory/.

[7] Obiskovalci so lahko med 12.00 in 21.00 »sproščeno izbirali in pomerjali oblačila, ki so bila na razpolago. Obiskovalec, ki je želel domov odnesti oblačilo, je moral mimo blagajne, da bi opravil “nakup”. “Blagajničarka” (performerka) je s čitalcem črtnih kod prebrala črtno kodo, pripeto na izbrano oblačilo ter “kupcu” izdala “račun”. Na računalniškem izpisu v obliki računa je obiskovalec našel natisnjeno zgodbo izbranega oblačila. Proces se je zaključil s fotografiranjem novih lastnikov oblačil« preberemo na spletni strani projekta Dresscode: http://www.3via.org/dresscode/.

Iza Pevec

Foto: Nada Žgank

OBLAČILA IN ZGODBE SO PRISPEVALI:
Aina Šmid, Aleksandra Saška Gruden, Almira Sadar, Ana Sluga, Andrej Blatnik, Anja Šmajdek, Barbara Gyὂrfi, Božena Kolman Finžgar, Breda Pungerčar, Darinka Kladnik, Helena Drnovšek Zorko, Irena A. M., Jana Finžgar, Janja Majzelj, Jasna Andrić, Jasna Kralj Pavlovec, Jelka Šutej Adamič, Jožica Curk, Jožica Prendžov, Katja Grabnar, Kresnička-Jana Anderluh, Lili Šturm, Luna J. Šribar, Magda Stražišar & Galina Malik, Mateja Kos, Milena Kosec, Milena Zlatar, Mojca Dimec, Mojca Janželj Tomažič, Nataša Skušek, Nevenka Miklič Perne, Neža Kožar, Nina Jeza, Petja Grafenauer, Petra Varl, Polona Vetrih, Saba Skaberne, Saša Eržen, Stanislava Sluga Pudobska, Staša Bizjak, Suzana Belak Pungartnik, Suzana Koncut, Špela Škulj, Taja Starič, Tanja Devetak, Tonja Jelen, Tomaž & Mojca, Vanja Mihelič, Vesna Godler, Vesna Hauschild, Zalka Drglin, Zora Stančič in dve anonimni darovalki.
————————————

ODPIRALNI ČAS GALERIJE MED PROJEKTOM:
Pon-petek: 10.00 – 13.00 in 16.00 – 18.00
Sobota: 11.00 – 14.00
Nedelja: zaprto.

Fotografije: Nada Žgank
Oblikovanje logotipa: Jasna Andrić
Oblikovanje plakata: Mojca Janželj Tomažič/Kontrastika
Tehnična podpora: Marjan Kokot

Zahvaljujemo se: udeleženkam in udeležencema, ki so prispevali oblačila in zgodbe, Bredi Pungerčar, galeriji DLUL, Jelki Šutej Adamič, Mini teatru, Nadi Žgank, Taji Starič, Tini Kolenko, Urši Ivanovič in drugim, ki so pomagali.

Produkcija: KUD Trivia

Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS.
————————————

POVEZAVE:
Vabilo k sodelovanju pri projektu Osebna koda obleke (feb. 2021)
Intervju z avtorico v Nedelu
Intervju z avtorico v Večeru
Intervju z avtorico v oddaji Ars na Radiu Slo (od 42 minute dalje)
Spletna stran projekta Dresscode

————————————
O AVTORICI:

Marija Mojca Pungerčar (1964) je leta 1989 diplomirala iz slikarstva na ALUO v Ljubljani in leta 2001 magistrirala na San Francisco Art Institute v ZDA.

Od leta 1983 razstavlja doma in v tujini. V zadnjih letih se je samostojno predstavila z razstavami Portable Home – Stara in nova normalnost (2020) v Ustvarjalnem centru Švicarija, Ljubljana, Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina (2019) v galeriji Spomeniškovarstveni center, Ljubljana, Tri botanične zgodbe (2018) in Predvideno je prehodno obdobje (2017) v Ustvarjalnem centru Švicarija, Ljubljana ter Prava Runotova Volna v Galeriji Kresija, Ljubljana (2016).
Med njenimi pomembnejšimi skupinskimi razstavami v zadnjih letih so: Mednarodni bienale likovnih umetnosti Kranj (2020), Kranj, Živele! 25 let filma in videa, Mesto žensk, Ljubljana (2019), Druga eksplozija – 90. leta, Galerija Škuc, Ljubljana (2016), Krize in novi začetki (Slovenska umetnost 2005 – 2015), MSUM, Ljubljana (2015), 9000 km Häppchen – wanderndes Wissen, Altes Kino Sandleiten, Dunaj (2015), Do It Together, Festival Urbanize!, Dunaj (2015), Memory Lab. Photography challenges History, MUSA – Museum Start-Gallery Artothek, Dunaj (2014), Pazi, delo!, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana (2014), Vmesna postaja 1:1, MSUM, Ljubljana (2013).

Njena priznanja in nagrade vključujejo priznanje na Mednarodnem bienalu likovnih umetnosti Kranj, Priznanje Riharda Jakopiča, nagrado na Festivalu neodvisnega filma, štipendijo Avstrijske akademske izmenjave, štipendijo ArtsLink in Fulbrightovo štipendijo.

Več o avtorici

————————————
KONTAKT:
mojca.pungercar(at)guest.arnes.si
041 882 593
—————————
KUD Trivia nadaljuje s projektom Osebna koda obleke serijo posodobitev in retrospektivnih razstav projektov, ki so bili izvorno ustvarjeni v nestabilnih medijih.

Prejšnji projekti iz serije:
Portable Home – Stara in nova normalnost
Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina
Bears Make me Laugh – Slovenija ne bo zverinjak