MARIJA MOJCA PUNGERČAR: PRAVA RUNOTOVA VOLNA

Samostojna razstava

25. 8. – 8. 9. 2016
Galerija Kresija, Stritarjeva ulica 6, Ljubljana.

Odprtje razstave bo v četrtek, 25. avgusta ob 19.00 uri.

Na sliki: Prava Runotova Volna – volna iz pasje in mačje dlake, 2016. Foto: Nada Žgank. Fotografija v večji  resoluciji za medije

————

Spremljevalna dogodka v torek, 6. septembra 2016:
– ob 17.00 uri: delavnica za otroke
– ob 18.00 uri:  javno vodstvo po razstavi.
Oba dogodka bo vodila Marija Mojca Pungerčar.

Razstava bo na ogled do četrtka, 8. septembra 2016.
————

Na sliki: Prava Runotova Volna – Lisica, 2016. Foto: Nada Žgank. 

=======

TRIJE ZAPISI O PROJEKTU (Marija Mojca Pungerčar, Mateja Kos, Barbara Predan):

Naslov projekta je parafraza oznake »Prava runska volna«, ki je uradno ime za označevanje izvora in načina pridobitve ovčje dlake, iz katere se izdeluje volna. V projektu preiskujem možnosti izdelave tekstilnih izdelkov iz pasje in mačje dlake. K temu razmisleku me je pred mnogimi leti napeljal moj oče, ki je ob pogledu na gost kožuh mojega psa izjavil: »Jopica.«

Dlako psov in mačk so za potrebe projekta darovali donatorji iz vse Slovenije. V projekt sem vključila tudi njihove izjave. S podarjeno dlako sem delala pazljivo, zavedajoč se, da dlaka domačih ljubljencev ni samo dlaka, tako kot človeški lasje niso samo lasje.

Izdelki variirajo med skupnostnim in spominskim kontekstom. V volnah so dlake posameznih živali uporabljene samostojno ali pa kombinirano, odvisno od značilnosti in količine prispevkov. Dlake so pomešane tudi v večini filcanih izdelkov, samostojno pa uporabljene v primerih, kjer so se vključene živali med trajanjem projekta poslovile.

Zaradi številnih drugih obveznosti sem dlako začela zbirati šele spomladi, ko so se psi in mačke večinoma že ogulili. Izjemno število donacij pa je odtehtalo zamujeno glavno sezono menjave dlake. Izkazalo se je, da je bila v tem primeru umetnost močnejša od narave.

Marija Mojca Pungerčar

Arhiv: Vabilo k prispevanju dlake psov in mačk
————

 
Na sliki: Prava Runotova Volna – Pogrinjek, 2016. Foto: Nada Žgank.

————

Marija Mojca Pungerčar nadaljuje s svojimi umetniškimi projekti, ki jih zaznamuje močna socialna nota. To je njihova osrednja skupna značilnost, saj sicer posegajo na različna področja, od umetnosti, etnologije, oblikovanja, obrti, do družbenega angažmaja. Združitev tehtnega premisleka o družbenih konotacijah tradicionalno ženskih tem, kot so šivanje, druženje, ustvarjanje identitet (Socialdress) ali problematika zaprtja velikih tekstilnih tovarn, ki so zaposlovale ženske (Singer) se v njenih delih razširita na preučevanje in ohranjanje spomina (Stereovizije) ter na raziskave socialnih krivic v zvezi z ženskami, kot je na primer projekt Tablice smrtnosti, če omenim samo nekatere ključne točke njenega ustvarjanja. Različne aspekte njenega premisleka pa ves čas spremlja pretanjeno občutje za odnose med ljudmi, pa tudi med ljudmi in živalmi, in za družbeno nepravičnost / pravičnost. Ta je v vseh svojih oblikah pravzaprav glavni vir umetničinega raziskovanja.

V projektu Prava Runotova volna se je vrnila k mediju, ki ga najbolj povezujemo z njenim ustvarjanjem, namreč k tekstilu. Tekstil je eden najstarejših materialov, s katerimi se je ukvarjal človek. Prva vlakna, iz katerih je izdeloval najprej uporabne predmete, kasneje pa tudi oblačila, so bila rastlinska, najprej razne trave, kasneje pa tudi spredena vlakna, iz katerih je ustvarjal različne preplete, ki so morda podlaga za razvoj abstraktnih geometrijskih ornamentov. Ko je človek udomačil živali, se je razmahnilo tudi pridobivanje volne, predvsem iz ovčje dlake. Takrat je pletenje in tkanje blaga in oblačil iz preje postalo najpomembnejši vir materialov za izdelavo oblačil. Izrazi nit, preja, predenje in tkanje so postali tudi del duhovne kulture človeka, označevali so najpomembnejše dogodke v življenju, kot sta rojstvo in smrt, pa tudi minevanje časa, sanjanje in še mnogo drugega.

Marija Mojca Pungerčar pa se v skladu s svojim pretanjenim občutkom za človeka, okolje in njune medsebojne odnose, sprašuje, kaj je pravzaprav preja, kakšni so lahko še njeni drugi pomeni in kako uskladiti drugotne pomene oblikovanja in prepletanja vlaken. Prejo in pletenje, ki imata, kot smo videli, različne konotacije tudi na duhovnem nivoju, je povezala z ljubeznijo in prijateljstvom do hišnih ljubljenčkov, psov in mačk, ki poleg sožitja vsebuje tudi žalost minljivosti.

Povezava niti in življenja v dobesednem in prenesenem pomenu, ki se je loteva Marija Mojca Pungerčar, je pomembna tudi zaradi topline, ki veje iz razstavljenih pletenin in izdelkov iz filca, topline, ki je daleč od odtujenosti sodobnega sveta.

Raziskave socialnih krivic, s katerimi se umetnica intenzivno ukvarja kot avtorica in urednica Novičnika za samozaposlene v kulturi, se v njenih umetniških projektih odražajo v premisleku o življenjskih situacijah, ki gledalca ne pustijo hladnega. Prav čustva, ki jih izvablja, omogočajo razmislek o  obeh straneh sodobnega življenja, temni in svetli ter seveda o prepletu obeh. To pa je morda že pot k pravičnejšemu svetu.

Mateja Kos
————

Na sliki: Prava Runotova Volna – Metuljčki, 2016. Foto: Nada Žgank.

————

Spomin je hecna stvar. Je nekakšno darilo. Kot eden od dejavnikov razvoja (v oralni, pisni ali drugi obliki) nam je omogočil, da smo kot človeštvo prišli do tu, kjer smo, hkrati pa nam zaradi svoje rešetaste narave nenehno omogoča tudi določeno stopnjo pozabe. Prav v zadnjem se skriva svojstveno darilo. Naj bo dogodek še tako boleč, tako nemogoč, spomin nanj sčasoma ne le otopi, temveč tudi vedno bolj izbira – ne le, kaj se spominjamo, temveč tudi kako. Gre torej za tisto najpristnejšo obliko darila, ki jo je Theodor Adorno opisal z naslednjimi besedami: »Veselje pravega obdarovanja je v predstavljanju zadovoljstva prejemnika«. Na ta način vidim tudi projekt Prava Runotova Volna Mojce Pungerčar – v obliki spomina kot darila. Ob zavedanju izgube, ki je neizbežna, ga vnaprej sprejemam.

Barbara Predan
————

Na sliki: Prava Runotova Volna – Eurokrem torbica, 2016. Foto: Nada Žgank.

=======

Zasnova in vodenje projekta, izdelki iz filca: Marija Mojca Pungerčar
Izdelava volne: Bojana Ažman
Izdelava pletenin: Urška Špeh
Izdelava kvačkanih copat: Špela Škulj

Pasjo in/ali mačjo dlako so darovali:
Diana Anđelič, Maja Andrič, Jaka Berger in Špela Škulj, Maša Blaznik, Olga Butinar, Ina Cecić, Dare Čekeliš, Irena Feuš, Andreja in Milan Fujs, Barbara Győrfi, Severina Iskrač, Urša Ivanovič, Giuliana Jelovčan, Irena Jeras Dimovska, Mateja Jesenovec, Ana Kastelic, Živa in David Kavka Gobbo, Ksenija Kaučič, Janina Kos, Bibiana Krašna, Darja Kržišnik, Katarina Mahnič, Irena Majcen, Vanja Mihelič, Katarina Mohorič, Brane Mozetič, Mirjam Peroša, Ingrid Pokorn, Ivanka Ponikvar, Deana Potza, Breda Pungerčar, Marjana Ravnjak, Marina in Alojz Slana, Saša Spačal in Mirjan Švagelj, Metja Stritmar, Urška Špeh, Luna Jurančič Šribar in Renata Šribar, Martin Tomažič, Mateja Trinkaus, Tina Turk Belič, Ingrid Velikonja, Janez Zalaznik, Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana, Tisa Zavrtanik Drglin in Zalka Drglin, Mojca Zlokarnik, Naomi Uma Zorman, Bernarda Županek, Ajda, Alenka, Boris in Barbara, Maja, Mojca ter še štirje anonimni donatorji.

Zahvale:
Iskrena hvala vsem, ki so darovali dlako. Hvala tudi Cirkulaciji 2, zavodu Emanat in Alji Venturini. Posebna zahvala Nadi Žgank.

Producent projekta je KUD Trivia. Projekt je podprl Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljane.

————

O UMETNICI

Marija Mojca Pungerčar (1964) je akademska slikarka in magistra likovnih umetnosti. Leta 2001 je zaključila magistrski študij likovne umetnosti na San Francisco Art Institute v ZDA. Njeni projekti vključujejo inštalacije, fotografijo, objekte in video. Med leti 2006 – 2015 se je posvečala odmevnemu projektu Socialdress. Samostojno je razstavljala na številnih razstavah doma in v tujini, v zadnjih letih na razstavah Socialdress – Mala pregledna razstava v Galeriji Kibela, Maribor (2016) in v Galeriji Alkatraz, Ljubljana (2015), Socialdress Service, Maison des Arts, Festival Trouble, Bruselj, Belgija (2013) ter Socialdress – Moč ljudem, Galerija Alkatraz, Ljubljana (2013).

Med pomembnejšimi skupinskimi razstavami, kjer je sodelovala v zadnjih letih, so:  Krize in novi začetki (Slovenska umetnost 2005 – 2015), MSUM, Ljubljana (2015), 9000 km Häppchen – wanderndes Wissen, Altes Kino Sandleiten, Dunaj (2015), Do It Together, Festival Urbanize!, Dunaj (2015), Memory Lab. Photography challenges History, MUSA -Museum Start-Gallery Artothek, Dunaj (2014), Pazi, delo!, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana (2014), Vmesna postaja 1:1, MSUM, Ljubljana (2013), Odtisi + 386/ Sodobna slovenska umetnost, Calcografia Nacional, Madrid, Španija (2013) ter AFTERMATH. Changing Cultural Landscape, Tendence angažirane post-jugoslovanske sodobne fotografije, Galerija Klovičevi dvori, Zagreb; Narodni muzej Črne Gore, Cetinje, Črna gora; Month of Photography festival, Bratislava, Slovaška (2013).

Njena priznanja in najgrade vključujejo Priznanje Riharda Jakopiča, nagrado na Festivalu neodvisnega filma, štipendijo Avstrijske akademske izmenjave, štipendijo ArtsLink in Fulbrightovo štipendijo.

========

Kontakt:
mojca.pungercar(at)guest.arnes.si
041 882 593

Povezave:
www.mojca.info
www.3via.org
www.socialdress.si

========