Novokomponirane slovenske ljudske

Četrta prigoda Novokomponiranih je bila 20. julija 2017 v Cirkulaciji 2 Tobačna Ljubljana.

Duet Bogdana Herman in Borut Savski v novem serijalu Slovenskih novoljudskih gradita na osnovi ritualnih prvin – starosvetostih, ki jih je slovenska tradicija očitno polna. Tako kot ljudske pesmi so se ohranile v polju ljudskega izročila. Rekla, uganke, uroki, zagovori, molitvice – to so vse starodavni pripomočki samouravnavanja in usklajevanja z okolico/ z (neobvladljivim) zunanjim.

Poleg tega sta avtorja dodala nekaj glasbenih točk, zgrajenih na podlagi manj znanih ljudskih pesmi: Žlahtni gospod Baroda, Alenčica Gregicova sestrica (obe zapisal France Prešeren) in Kaj se po svetu dogaja (zapisal Karel Štrekelj).

Avtorja sta izbrala performativni glasbeno-zvočni pristop, ki razširi polje dramaturških in interpretativnih možnosti. V tako ustvarjen prostor tudi poslušalec zlahka vstopi. Aranžmaji izbranih ljudskih pesmi so za oba avtorja časovni stroj, s katerim pesmi preskočijo stoletja in se znajdejo v sodobnem času. Nobene glasbene arheologije, prosim!

Kombiniranje glasbe in glasbe osvobojenega zvoka ter na drugi strani pripovedi in pete pesmi pomeni za oba avtorja (in občinstvo) zmočiti noge. Na eni strani preciznost, metrum, red, zaporedje, zgradba, unificirani instrumenti - vse prepojeno s stoletnimi ideološkimi kalvarijami. Na drugi strani zvočni ambient osvobojen napake, metra, sozvočja - ne poljuben, vendar neprimerno bolj prhek material!

Bogdana Herman – glas, beseda, pripoved, pesem
Borut Savski – zvok, glasba, elektrificirani instrumenti, elektronski vmesniki, računalnik

"Edini prostor, kjer najina glasba ne zazveni, je prazen prostor v glavi!". (bs)
"Nobene glasbene arheologije, prosim!" (bs)

Cirkulacija 2 pred Drugo javno vajo, 15. septembra 2016 (foto Boštjan Leskovšek)

Naslov Vračnica in bali je povzet po Francu Kotniku (Franc Kotnik; Slovenske starosvetnosti, Svet, Slovenska poljudnoznanstvena knjižnica, Letnik 1, št. 4, str. 120, 121). Takole pravi: "Bali je zelo star zdravnik. Srečamo ga že v Brižinskih spomenikih. Bali je bil besednik, ki je besedoval in z besedo zdravil. Zdravljenje se je v stari dobi vršilo z besedo in zagovarjanjem."
Vračnica ali vračarica (vračnik, vračar) ima seveda v osnovnem pomenu tudi opraviti z zdravilstvom.

Teza (bgd): Zagovori, pravljice, ljudske pesmi in uspavanke imajo tudi tale smisel: nevarnost (bolezen, sovražnika, hude sanje, nevihto,…) zagovoriti tako, da jo najprej poimenujemo (osvetlimo, povečamo, detabuiziramo), potem pa ji do konca odvzamemo moč (jo potegnemo skozi luknjo v kamnu, jo spremenimo, ironiziramo ali jo kako drugače pomanjšamo) in odstranimo.

Pojmovnik (Slovensko ljudsko izročilo, Pregled etnologije Slovencev, uredil Angelos Baš, CZ, Ljubljana 1980; Marija Stanonik, Ustno slovstvo (str. 198, 199) (SLI))

Ritmizirani obrazci (formule): rekla (izreki, pregovori), možna delitev znotraj vsebinskega okvira pravil za življenje: kakšen bi človek moral biti; kakšen je; njegove dobre in slabe lastnosti; vremenski pregovori;

uganke so pogosto le razširjena pesniška sredstva (metafore, metonimije, alegorije), ki jih je treba dešifrirati. Kot družabna igra so že docela osamosvojena oblika ustnega slovstva. Večkrat so del drugih oblik, predvsem pravljic;

obredna besedila (prošnje, blagoslovi, zahvale) so del nekdanjih delovnih šeg. Za vsako priložnost posebej (npr. ob oranju, žetvi, zidanju hiše) so bila na voljo natančno določena besedila magične narave, s katerimi je … človek … zavračal zle sile, če bi mu hotele pri tem škodovati, ali se zahvaljeval dobrim, če so mu ga omogočile opraviti;

zagovori so imeli podobno obrambno čarovno (apotropejsko magično) vlogo. Vera v čarovno moč besede se je pri njih ohranila najdlje, ker je čaranje mérilo na čimprejšnji učinek v zdravstvene namene pri ljudeh in živini, na odvrnitev grozeče hude ure (nevihte) ali tudi v človekovo škodo (prekletstva);

molitvice imajo večinoma tudi priprošnjo vlogo, le da so mlajšega izvora in je njihova uporaba za posamezne priložnosti manj strogo določena;

otroško ustno slovstvo:… vabljivke, s katerimi starši vabijo otroke jest ali spat; voščilca…, izštevalnice, nagajivke, zmerjavke, zbadljivke in ritmizirana besedilca…

Dramaturški lok je zgrajen na ritulnih prvinah, ki jih je starodavna človeška tradicija polna - ohranile pa so se prav v polju ljudskega izročila. Rekla, uganke, uroki, zagovori, molitvice - to so vse starodavni pripomočki samouravnavanja in usklajevanja z okolico/ z (neobvladljivim) zunanjim.

V toku razmislekov o reklih, ugankah, urokih, zagovorih, molitvicah se zdi zanimivo ugotoviti, na katerih področjih so takšni samogovori še danes živi. Prav gotovo so to kletve, oziroma kletvice. Izbruhi občutkov besa, maščevalnosti pri vsakem med nami rodijo plaz kletvic, ki gotovo segajo stoletja nazaj. Problem je, ko se takšne kletvice izrečejo ali celo udejanjijo. Kot npr. v nedavnem balkanskem konfliktu.

Delovni načrt:
- v prvi polovici leta 2016: izbor pesmi in priprava aranžmajskih smernic
- julij: začetek vaj v Cirkulaciji 2 na Tobačni
- 4. avgust 2016 ob 20.15: prva javna vaja v Cirkulaciji 2
- 15. september 2016 ob 20.15: druga javna vaja v Cirkulaciji 2
- 26. januar 2017: tretja javna vaja/ nastop v Kinu Šiška

Forma javne vaje
omogoči postopno gradnjo sestavin in dolžno posvetitev preverjanja eksperimentalnih pristopov. Dinamičen način razvoja repertoarja odpira možnosti za sprotno refleksijo. Odprta interdisciplinarna forma ponuja udeležencu dogodka, da na novo razmisli o doživetem, kar čista glasbena forma ne omogoči več (= onemogoči). Celotni novi repertoar bo jasen šele po nekaj takšnih javnih vajah. Javne vaje so sicer običajno najavljen koncert.

Aranžmaji so izjemno pomembni, saj prek tega lahko preskočiva stoletja in se znajdeva v sodobnem času. Pomembno pa je, da sva pri oblikovanju sodobnih pristopov čimbolj prosta arheologije. Vsaka vaja naj bi tudi postregla z novo skladbo.

Najin pristop je sinteza eksperimentalnega zvoka in ljudske pesmi, torej nečesa, kar je za večino ljudi umetno in abstraktno ter nečesa, kar se zdi naravno in razumljivo. Ob tem sva vedno trčila tudi na meje razumevanja, kaj je glasba in kaj glasba ni. In seveda tudi – kaj je instrument in kaj ni. Trdno ostajava na izhodišču ljudske pesmi. Prav tako bova še naprej raziskovala sintezo besede in abstraktnega zvoka in na ta način presegala dvodimenzionalnost glasbe kot potrošnega blaga.

Precej napora bo vloženo pri oblikovanju novih načinov muziciranja, ker želiva, da odslej oba sodelujeva pri različnih delih zvočne slike. To pomeni gradnjo elektronskih - zvočno in vizualno efektnih - a v resnici enostavnih zvočnih naprav (npr. kolovratu podobno kolo, ki vnaša zvočne spremembe; ali pa predelava avstralskega domorodskega instrumenta „bullroarer“ - na vrvici, ki se jo ročno vrti). Omenjeni ročni vzvodi vnašajo zanimive koreografske elemente, ki še dodatno razširijo polje podajanja in percepcije glasbe.

Poleg tega pa bodo na voljo tudi vsi vmesniki, ki jih razvijamo v okviru tehnološko-razvojnih dejavnosti Cirkulacije 2. Ti novi instrumenti in načini proizvajanja zvoka bodo za neposvečene obiskovalce mistifikacije, kar je dobro, saj to pomeni prenos razumevanja glasbe na primarnejšo raven – na čutenje.

Geometrije
imajo opraviti s strukturo nastopa, ki ga gradimo. Osnovni lik/ ris je krog, ki vsebuje pomene kroženja, ponavljanja, učenja, razvoja, ograditve (čarni ris), varovanja, centralne pozicije, pregleda/ nadzora/ obvladovanja, itd. Drugo ubesedenje geometrije je kot: potisnjen/ porinjen v kot, zavarovanje hrbta, itd. Geometrije bodo pretvorjene v prostorske postavitve, gibanje in vizualizacije.

KAJ SE PO SVETU GODI

Oj, svetel, svetel grad stoji,
pred gradom pa so lipe tri,
pod lipam' zbor častit' sedi,
v sredi svetli gospodar.
*
Rožič zvit prime v roke:
prvič zapiska, zaroži,
prvi služabnik tu stoji:
»Kaj se, kaj se po svet' godi,
povej nam zdaj služabnik ti!«

*** veselje, drnc

»Jaz pridem iz prve deželé:
v nji veseli, dobri ljudje,
s celim svetom v miru žive.«
*
»Jaz pridem iz druge deželé,
kjer Polkonji so doma:
za vojske so navajeni,
kot blisk so urni in strašni,
Psoglavce uganjajo,
k nič človeškega ne vedo.«

*** pravljica

»Jaz pridem iz tretje deželé,
kjer so doma veliki ljudje:
gore na gore znašajo,
pa kol'kor viš' se vzdigujejo,
hujš' jih strele bijejo.«
*
»Jaz pridem iz četrte dežele,
kjer ptice kraljestvo si držé;
železne kljune, parklje 'majo
in s pogledom otrovájo;
med sabo v strašni vojsk' živé,
ko toča mrlič' na tla leté.«
*
»Jaz pridem iz pete deželé,
kjer si zveri kralja držé;
vsaka želi več imet',
pa mora še zase v strahu živet'.«
*
»Jaz pridem iz šeste deželé,
Kjer gospodarijo modre glavé,
skrivnosti pretuhtujejo.
Njih bi zmeraj lahko poslušal,
Da bi ne jedel in ne pil.«
* vojaško,glasno
»Jaz pridem iz sedme deželé,
Kjer junaki kraljujejo:
Koderkoli po svetu gredo,
Junaške pojejo, godejo.«

* pripovedno

Osmič piska, zaroži,
Ena ptica prileti.
»Kaj se, kaj se po svet' godi,
razloži nam, ptica drobna ti!«
*
»Jaz pridem iz osme dežele,
kamor od tod nihče ne gre.
Device, kakor tudi žene
same, brez mož kraljujejo.
*
Njih dežela Kolovózija
z zlatimi hribi ográjena.
Ko bi kdo hotel deželo vzet',
bi mogel brez milosti umret'.«

*** nežno, melodično

Devetič piska, zaroži,
račica bela prileti;
odložila več peres,
deklica je kot 'z nebes.
*
»Jaz sem 'z devete dežele Jelénica,
do nas nobeden prit' ne zna.
Jez ti zagotov' povem,
pr' nas žene kraljujejo,
ki več kot drugi ljudje vedo.
*
Pr' nas možake je dobit',
ki črno šolo zanjo učit',
sebe in kraljestvo skrit'.«

*** deliverance, parlando

Potlej je odprla škatlico,
iz nje potresla štupico;
izginila je Jelénica,
da se ni ved'lo, kod in kam.
*
Svetli gospodar tako govori:
»Z ženskami se ne bojujemo,
mirne pr' miru puščamo,
Psoglavcev ne potrebujemo
In tako pr' mir' ostanemo.«

*** enostaven zaključek

(Karel Štrekelj, SNP 1., str. 107, 108; VO; obj. 1868 v SG)

ŽLAHTNI GOSPOD BARODÁ

Stoji stoji turška vojska, vojska turška in beneška,
pa po vojski hlapec hodi, hodi in po krvi brodi,
išče svojega gospoda.

Žlahtni gòspod Barodá, k sebi kliče hlapca svojega:
»O, le pojdi gledat rane, ako rane so krvave,
brž mi teci po zdravnika.«
// prehod
»Ako pa so rane črne, pojdi, hlapec, delat jamo
mi široko in globoko, mi široko in globoko.«

Je šel gledat prve rane, videl hlapec je možgane,
Je pogledal druge rane, vid'lo se je do srca.
Reče gòspod Barodá:
// prehod
»Kadar se domú popelješ, bodo zame te vprašali:
Kje je žlahtni Barodá? Reci, zadej se pelja!«

Šel je hlapec delat jamo, mu široko in globoko,
tak' je rekel Barodá:
// prehod
»Dobro z brinjem me pokadi, trdno z vejam' me ogradi,
Da ne bodo odkopali, vranov tiči me kljuvali!«

France Prešeren, Pesmi in pisma, MK, Knjižnica Kondor, Ljubljana 1960, str. 151; okrajšave)

ALENČICA, GREGICOVA SESTRA

Leži, leži stezičica
In ta pelja sred Turškega,
Kar vidi daleč mi oko,
V Turčijo noter globoko,
Po nji pritekel je enkrat
Turškega carja sluga mlad.

Bogme da, da je ta, da velja.

*

Stoji na prag' Alenčica,
Gregecova sestričica:
»No, sluga mladi, kam pa greš?
Al' meni kaj povedat veš,
Kaj dobrega, kaj hudega
Od mojga Gregca ljubega?«

Bogme da, da je ta, da velja.

Odgovor tak ji sluga da,
Mlad sluga carja turškega:
»Od Gregca mi nič znanga ni,
Od njega se ne govori:
Zagledal ga jaz nisem sam,
Pa saj ga tudi ne poznam.«

Bogme da, da je ta, da velja.

Zdaj kaj stori Alenčica,
Sestrica svojga Gregeca?
Brž teče gori v kamrico,
Obleče dolgo haljico,
Je dolga, dolga do peta,
Vsa taka kakor Gregčeva.

Bogme da, da je ta, da velja.

In vzame sabljico ojstro
In kakor sonce tak svetlo;
Po sredi kača ji leži,
Na koncu ogenj ji gori.
Je v kačjem strupu kaljena,
na Turke je namenjena.

Bogme da, da je ta, da velja.

Rudečo kapo nase de,
Na kapi pera tri stoje.
Žerjavova so pera to,
Vse je, ko je pri Greg'cu b'lo –
In teče v štalico takrat,
Si brz'ga konj'ča obsedlat.

Bogme da, da je ta, da velja.

Pri oknu turški car stoji
Ino takole govori:
»Hudobe turške ve, grdé!
Nič drujga ni vas ko lažé –
Vi prav'te: 'Gregca ubili smo!'
Sam vidim delat ga strašnó!«

Bogme da, da je ta, da velja.

Zdaj kaj stori Alenčica,
Sestrica svojga Gregeca?
Junaško blizu carja gre,
Pokaže črni kiti dve,
Dva lepa bela cuzika:
»Ima take tvoja carinja?
Ima take tvoja carinja?«

Bogme da, da je ta, da velja.

(France Prešeren, Pesmi in pisma, MK, Knjižnica Kondor, Ljubljana 1960, str. 151; okrajšave)

ZAGOVOR ZOPER TAKŠEN SVET (bgd)

Revščina naj gre za prvo goro in naj tam ostane
Laž naj gre za drugo goro in naj tam ostane
Krogla naj gre za tretjo goro in naj tam ostane
Lakota naj gre za četrto goro in naj tam ostane
Krivica naj gre za peto goro in naj tam ostane
Groza naj gre za šesto goro in naj tam ostane
Nespamet naj gre za sedmo goro in naj tam ostane
Neznanje naj gre za osmo goro in naj tam ostane
Žalost naj gre za deveto goro In veselje naj pride nazaj

Novokomponirane slovenske ljudske: Vračnica in bali (Herman & Savski)

50 let oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi (Studio ob 17:00)