NIL BASKAR

Prijatelj od Veronike

Rdeč kitajski pulover: To sem kupil leta 97, ko smo potovali po Kitajski z enim prijateljem, z eno punco iz Amerike pa z enim Kitajcem, ki je bil prevajalec od te punce. Potovali smo čez notranjo Mongolijo na zahod Kitajske. To je bilo v začetku oktobra in takrat tam postaja že rahlo mrzlo, midva sva imela pa s sabo samo poletne obleke in nas je začelo zebst po poti – zvečer je bilo že svinjsko mraz. Tretji ali četrti dan smo prišli v Dongcheng, to je v Notranji Mongoliji, eno mesto, precej odmaknjeno od poti. Kitajci trdijo, da so tam zraven našli grob od Džingis Kana – ampak to samo oni verjamejo – in so zgradili tam zraven eno jurto iz betona, kamor so pokopali ene mongolske veljake in zdaj trdijo, da je tudi Džingis Kan tam pokopan. Mi smo si šli to pogledat in smo potem v tem mestu prespali. Našli smo en poceni hotel in potem smo spoznali lastnika hotela, ker smo bili skoraj edini gostje tam, sploh pa nekitajski. Najprej smo ga nekaj spraševali, kje bi se dalo ping pong igrat, ampak se je izkazalo, da ne ve, potem ga je pa nekdo, ne vem kdo, vprašal, če ve za kakšno poceni trgovino z oblekami. To je malo smešno, ker so vse obleke tam zelo poceni, ampak če potuješ po zelo poceni deželah, privzameš njihove standarde. Recimo, en dolar se mi je že zdelo čisto preveč dat za hrano, čeprav je že to pod normalnimi standardi. Skratka, bili smo še bolj varčni kot oni. Hkrati smo pa tudi pričakovali, da nas tretirajo isto kot domačine, ampak tam te, jasno, ne. Od tebe hočejo čim več potegnit in to me blazno nervira. Skratka, potem se je izkazalo, da ima ta lastnik hotela nekega sorodnika, ki ima doma proizvodnjo volnenih oblačil. In smo se zmenili z njim, da nas pelje tja. S taksijem smo šli. To mesto je bilo pa tako tipično srednje veliko kitajsko mesto, na pol razvito, precej industrijsko, sivo in mrakobno. In potem smo se pripeljali v neko predmestje in nas je vodil med nekimi ozkimi uličicami in smo prispeli v neko hiško, kjer nas je pozdravila njegova nasmejana družina in jim je razložil, za kaj gre. Neka mamka nas je potem peljala v eno sobo, kjer so imeli razstavljene te svoje artikle in jih je pokazala. Mi smo to gledali in smo ugotovili, da smo, jasno, preveč izbirčni, da nam nič ni všeč. Ta zgodba je zanimiva zato, ker smo imeli takrat verjetno vsi občutek krivde – da greš izkoriščat neko ceneno delovno silo za nekaj, kar bi si absolutno lahko privoščil tudi za več denarja. Noben ni našel nič, kar bi mu bilo všeč, meni se je pa zdelo grozno, da smo prišli tja in da zdaj ne bomo nič kupili. Hkrati je to sicer taka zelo patetična situacija, ker v osnovi nismo bili dolžni nič kupit, ampak potem sem jaz pač obupano iskal in gledal v navalu takega že prikritega občutka krivde, da bomo odšli, ne da bi kaj vrnili za njihovo prijaznost in sem našel nek rdeč pulover, ki mi je bil celo prav, čeprav mi ni bil nikoli zelo všeč.

 

2002 © Marija Mojca Pungerčar, Veronika Klančnik