TOTEM IN TABU

Borut Savski in Stefan Doepner sta 29. novenmbra v Galeriji Kapelica na Kersnikovi 4 v Ljubljani omogočila izčrpen vpogled v procese in razloge za nastanek skupine zanimivih gibalnih skulptur, ki v presegajo tisto, kar se imenuje robotska umetnost. Torej: ne roboti, ampak gibalne skulpture…

Stefan je predstavil skulpturo Robot Totem, kibernetsko strukturo v tradiciji Romana Signerja, Jeana Tinguelyja and Alexandra Calderja, ki je sestavljena iz več modulov, med seboj dinamično povezanih v nekakšen skelet. Skulptura se s pomočjo vrste različnih senzorjev zaveda določenih parametrov svoje okolice in se nanje odziva z različnimi kombinacijami akcij. Interpretacija informacij v gib pomeni, da pridobi Robot Totem sebi lastno obnašanje – identiteto. Ta kompleksna (ne enostavno interaktivna) pretvorba stimulira opazovalčev ponoven razmislek o tem stroju kot nekakšni samozadostni celoti. Sama zgradba stroja na eni strani poudarja dvojnost: na eni strani demistifikacijo tehnologije (vse je enostavno, pogledu vidno), ker pa se skulptura ne obnaša na neposredno pregleden način (človek strojevega obnašanja ne spregleda), ostaja smisel stroja skrit. Stroj tako kreira lasten mit o svoji smiselnosti - celoti.

Borut se je lotil podobnega posla: predstavitve miselnih procesov dekonstrukcije mita, ki se je kot neke vrste vrsta tehnologije vsilila pri izgradnji skulpture Električni Jezus 2. Tudi v tem primeru gre za demistifikacijo. Od razlogov, ki so rodili prvega Jezusa, do rekonstrukcije simbolov, ki so pripeljali do prav takšne izvedbe velikega Jezusa, da drugačna ne more biti. Podobno, kot pojasnjuje Stefan, zgrajeni objekt (miselni ali kakršen koli…), brez vpogleda v sestavne parametre (razloge) ne more več spregovoriti svoje zgodbe. Postane podobno neprosojen kot mit, ki mu je predhodil. Da pa ne bi postal objekt, ki lahko zapade kvečjemu površni estetizaciji, potrebuje svojega pripovedovalca zgodb. To pa ni tisti, ki pripoveduje krščansko (ideologizirano) resnico (o prvotnem mitu), ampak tistega, ki je prvotni mit razstavil in ponovno zgradil v, upajmo, detabuizirani (deideologizirani) mit.

Naslov smo si izposodili od istoimenske zbirke esejev Sigmunda Freuda, izšle leta 1913, ki govori o vlogi prepovedi – osnovi človeške kulture. Pri prvinskih ljudstvih pomeni totem sveto žival - zaščitnico klana. Ubiti jo je prepovedano – je tabu. Princip prepovedanega je podoba (simbol) očeta, kot simbol pa vsega, kar vzbuja (ali vzdržuje) nasprotujoča si čustva (ljubezen in strah). Totem torej vzdržuje v ravnotežju stanje: na eni strani ljubezensko razmerje gospodarja (občudovanega) in podložnikov (občudovalcev) in na drugi strani pa, ker je tabu, (zaradi strahu) prepoveduje občudovalcem prilastitev objekta želje. Za razvoj do stopnje religije pa je za Freuda bistvena razdelitev sinove ljubezni med očeta in mater (Ojdipov kompleks). Simbolu očeta (dvojnosti čustev) se pridruži simbol matere, ki (za simbol sina) predstavlja idejo brezpogojne in izključne ljubezni. Simbolni sin se zato v boju za absolutno ljubezen (do matere; ideje) spopade z očetom (oblastjo).