Življenjepis 2008
Rodila sem se 10. januarja 1947 v Ljubljani, kjer tudi ves čas živim in delam. Tu sem tudi zaključila svoje Osnovno šolanje, gimnazijo in fakulteto. Leta 1974 sem diplomirala iz tehniške matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Svojo poklicno kariero
načrtovalke računalniških aplikacij sem začela leta 1971 v navdušujočem okolju novoustanovljenega Republiškega računskega centra na Inštitutu Jožef Stefan (računalnik CDC 6400) in sklenila z upokojitvijo na Telekomu Slovenije konec leta 2002. Pri svojem delu sem ves čas sledila razvoju nove tehnologije in načrtovala njeno praktično uporabo v našem okolju. V letih od 1975 do 1983 sem se prvenstveno posvečala svoji družini. Vzporedno z osnovno usmeritvijo sem ohranila zanimanje za gledališko, plesno in še posebej za likovno umetnost. S svojo starejšo sestro arhitektko, njenimi kolegi in umetniki sem bila na študijskih potovanjih po Evropi, Severni Ameriki in Aziji. Leta 1988 se mi je ponudila priložnost prirejati likovne razstave v domači hiši in vrtu: v
ne-strokovni, ne-profitni, ne-institucionalni galeriji Vili Katarina. Prvo razstavo v vrtu je pripravila kiparka Rene Rusjan. Srečanje z Anjo Šmajdek leta 1991, takrat še študentko kiparstva, je pripeljalo do realizacije različnih dogodkov, ki so posegali tudi v javni prostor. Z razstavo skupine avtorjev
Svetlobni kipi v vrtu leta 1998 sem uradno zaključila svojo galerijsko dejavnost. Čeprav sem tudi kasneje gostila različne dogodke (razstava kiparke Dragice Čadež..).
O mojem umetniškem delu
Čutenje in razmišljanje o naglo spreminjajoči se družbi in življenju je 14. maja 1992 rodilo Državico Ptičjestrašilno. S tem dogodkom se je začela moja ustvarjalna pot v umetnosti. V okviru Državice sem kot kreatorka –
diletantka izvedla več različnih akcij v parku Zvezda, v nekdanjih zaporih na Metelkovi in na drugih prizoriščih. Vse od začetka ustvarjanja sem kot osnovni material za izražanje uporabljala svoje odvečne predmete. Drug bistven element mojega dela je aktiven in oseben odnos s publiko. Po
razpustitvi Državice Ptičjestrašilne 16. junija 2000 sem bila imenovana za
profesionalno umetnico. Pojavila so se vprašanja o smislu mojega ustvarjanja, smislu in pomenu dela za vsakega posameznika osebno in odnosu družbe do dela. V projektu-procesu
Minulo delo, razprodaja in Kupec določi ceno sem problematizirala vrednost dela in se na drugi strani postopoma rešila svojih odvečnih predmetov.
Nazivi:
Diletantka, profesionalna umetnica in
karierna sodobna umetnica izražajo tri različne faze mojega odnosa do institucije umetnosti. V prvi fazi sem ustvarjala popolnoma nedolžno in svobodno izven uradnih institucij, brez vseh omejitev. Po razpustitvi Državice, ukinitvi njenih meja, sem postala omejena z nazivom
profesionalna umetnica in z uvrstitvijo na 3. U3 v Moderni galeriji. Sledila so vabila na razstave v vodilnih ljubljanskih galerijah: Kapelica, MGLC in ponovno Moderna galerija. Ob razmišljanju o odnosu do dela, sem se leta 2006 odločila, da je čas za radikalno pozicijo in za kariero na področju sodobne umetnosti.
Z
retrospektivno razstavo
Odprtje Državičinih arhivov
v MGLC in z izdajo zbirke publikacij
Državica Ptičjestrašilna v sliki in besedi leta 2007 sem zaključila z materialno produkcijo. Poslej se odrekam tudi dokumentiranju in postprodukciji. S te pozicije postane galerija ključna za uveljavitev mojega dela. Tako galeriji vračam njeno polno vlogo – jo izpostavljam kot nepogrešljivo.
Čeprav v projektu-procesu
Darila še vedno nastopajo predmeti, sama ničesar materialnega ne proizvedem. Zbrana darila potujejo direktno iz galerije v galerijo (lahko jih je več ali manj kot prvotno) – se jim izognem.
Od leta 2005 razvijam še projekt – proces
Osebnimi pogovori
, kjer posebej izpostavljam
nematerialno, trenutno in osebno. Z njimi
sem povabljena na letošnjo MANIFESTO 7 v Bolzanu.
 |