Razstavni eksponat: NAKLJUČNI OSEBNI POGOVORI Opis izvedbe Postavitev v razstavnem prostoru: Mizica s stoli (že obstoječe pri organizatorju) in napisom:           Delo: Naključni osebni pogovori          Čas izvajanja: od-do          Avtorica: Milena Kosec, karierna sodobna umetnica. Na mizici so še moje vizitke in mogoče šopek rož. Naključno izbranega obiskovalca povabim k pogovoru, ki naj bi trajal okoli pol ure.  Kratko mu razložim osnovne značilnosti projekta: osebni odnos, nematerialnost, enkratnost in naključnost. Nato obiskovalca v prostem pogovoru vprašam: »Od kje, kako, zakaj na razstavi?«. Odgovori mi nudijo izhodišče za nadaljevanje pogovora na temo njegovega dela, o osebnih afinitetah in o bodočnosti. Predvsem pustim, da mi pripoveduje, kar sam želi. Običajno postane pogovor zelo hitro čisto oseben in ga je težko zaključiti. O čem govori projekt :  Osebni pogovor z obiskovalcem. Namesto DVOGOVORA, kjer sogovornika govorita vsak svoje drug mimo drugega, poskušam obnoviti vse redkejši aktiveni pogovor med dvema osebama. Ker se s sogovornikom ne poznava, je veliko laže doseči pristno iskren in odprt pogovor. Če se pogovarjam z dvema obiskovalcema skupaj, med njima že deluje medsebojna cenzura. Pristnost je danes, ko obstaja poklic osebnih svetovalcev, ki te proučijo in ti nato določijo: »kaj naj bo tvoj osebni trend, kje in kako se družiti z drugimi ljudmi…«, sicer proklamirana, a v resnici pregnana iz medsebojnih odnosov. Če malo pretiravam, si jo lahko privoščijo le družbeni posebneži in izobčenci. Posebej izpostavljam neposreden stik s publiko in njeno ključno vlogo, saj umetnost lahko deluje le na osebnem nivoju. Za vse moje delo je nujen sočasen odziv publike. Delam za konkretnega gledalca v konkretnem času. Ker živimo v preobilici ponudb, ljudje sprejemamo samo tisto, kar nas osebno zanima. Nematerialnost –ničesar materialnega ne proizvedem in ne uporabim – uničim. S tem govorim tudi o storilnostno naravnani ekonomiji, ki zaposluje vse večje število ljudi. Vendar ta ekonomija troši veliko materiala in povzroča veliko smeti in uničevanje surovin. Sama nočem proizvajati novih smeti niti v obliki artefaktov niti v obliki dokumentacije. Trenutnost , neponovljivost. Ohranjam intimnost dogodka in popolno osredotočenost na sam pogovor. To je danes skoraj nemogoče, ker so že na vsakem koraku opazovalne kamere, vsak dogodek je dokumentiran in arhiviran, vsakdo s svojim fotoaparatom beleži vse kar ga trenutno zmoti in zanima (resničnostni spektakli, internetni dnevniki..). Sama sem kritična, do tega kopičenja dokumentacije. Zato nočem več prispevati k tovrstni poluciji. Pogled z drugega zornega kota : Današnja družba je naravnana na takoj tukaj in zdaj (ni več časa za doseganje popolnosti, pomembno je čim hitrejše lansiranje novega produkta, četudi z napakami in že razvijati novega). Naključno je zame ključnega pomena. Zato ogovorim in povabim k pogovoru kateregakoli obiskovalca, ki je v bližini. Tudi sicer je v mojih projektih vedno prisotno naključje, če se le lahko smiselno vključuje in bogati projekt. Lahko tudi rečem, da moji projekti v veliki meri zavestno nastajajo po naključju. Nova naključja jih dograjujejo v procese. Vloga galerije  je posebej izpostavljena. Od nje pričakujem, da bo projektu nudila organizacijsko, dokumentacijsko, teoretsko in posredniško podporo in si želim, da bi to vlogo uspešno odigrala. V tem namreč vidim smisel obstoja institucije galerije. Trgovina Od organizatorja, naročnika dela – galerije pričakujem, da pokrije (pridobi ali pomaga pridobiti potrebna sredstva) stroške izvedbe vključno z avtorskim honorarjem. Organizator nato lahko prosto trži svoje delo.