Odlomek iz knjige: Igor Zabel
Eseji I
Izdala založba /*cf
Ljubljana 2006
e
...
Nemara bi se morali zato vprašati o času kot o družbenem fenomenu v zgodovinskem trenutku, ko se vedno pogosteje govori o "koloniziranju časa" in ko je postal čas nekaj, kar je treba po eni strani braniti in kar je lahko po drugi strani subverzivno za sodobne strukture moči. Mene pa predvsem zanima poseben in svojevrsten delček tega širokega vprašanja: kakšno vlogo ima lahko čas v delu kustosa, ki se ukvarja s sodobno umetnostjo? Vedno sem mislil, da je dejavnost kustosa predvsem prostorska, da torej v nekem smislu vzpostavi prostor za umetnino. S tem mislim tako na fizični kakor tudi na mentalni in družbeni prostor. Umetnina namreč nikoli ne obstaja sama, v nekakšnem praznem in abstraktnem prostoru. Vedno vstopa v kontekst in v njem jo tudi zaznavamo in doumevamo. Naša recepcija je torej že vnaprej določena s prostorom umetnine, ki je obenem tudi prostor našega gledanja. Kustos lahko bistveno vpliva prav na ta kontekst in s tem na to, kako bomo delo videli in kako razumeli; njegova vloga je lahko zelo aktivna in za umetnino zelo določujoča. (Od tod najbrž predstava, da kustos postopoma prevzema umetnikovo vlogo; toda to pojmovanje je netočno, saj kustosova naloga ni ustvarjanje umetnin, temveč vzpostavljanje okoliščin njene vidnosti, kar seveda sega od izbora umetnikov in njihovih del do fizične osvetlitve umetnin v razstavnih dvoranah.) Pri tem tudi sam ne deluje ne v abstraktnem prostoru in ne iz čiste nevezane samovolje; prav narobe, njegove odločitve so odgovori na umetnino, na njene okoliščine, pa tudi na lastni položaj in njegova določila.
Toda ali ni tudi časovni vidik prav tako bistven za umetnino? Ali to ne pomeni, da bi ga moral kustos upoštevati prav toliko kolikor prostorski vidik in bi morala biti njegova naloga tudi vzpostavljanje časovnega konteksta dela?. Toda kaj sploh je časovni kontekst in kako ga je mogoče vzpostaviti? Tu gotovo ne gra le za odpiralni čas galerij (kar ni tako banalno, kot se zdi na prvi pogled, kajti povezan je z družbenimi časovnimi sistemi, proizvodnjo, porabo, izobraževanjem, prostim časom in drugimi področji). Čas umetnine ima še druge bistvene razsežnosti, ki bi jih moral kustos upoštevati. tu bom nakazal le eno domnevo o njih. Sistem sodobne umetnosti (kot del globalnega kulturnega, gospodarskega in političnega sistema) umetnino vse bolj nadomešča in posreduje z informacijo: reprodukcijo, opisom, s sporočilom itn. Pravzaprav informacija ne nadomesti umetnine; ta je še vedno navzoča, toda za smiselno dejavnost v umetnostnem sistemu je dovolj, če je tako rekoč "prevedena" v vednost. Koliko je, na primer, v Sloveniji ljudi, ki so resnično doživeli Polje bliskov Walterja De Marie? Najbrž bi prsti ene roke kar zadoščali, da bi jih našteli, nemara bi bil kakšen celo odveč. Koliko ljudi pa to delo pozna s slik in iz poročil in ve o njem (tudi o svojevrstni izkušnji časa, ki jo ponuja) dovolj, da lahko kompetentno razpravljajo? Tako rekoč vsi. Razsežnost, ki se v taki smiselni in uporabni vednosti izgubi, pa je prav razsežnost časa umetnine. Ta namreč - kolikor je umetnina - nosi v sebi razsežnost trajanja, v katero pritegne tudi gledalca. In če je informacija o njej "smiselna" in "funkcionalna", je to trajanje prazno in nesmiselno in se upira funkcionalizaciji.
....