English

Irena Tomažin

Irena Toma?in studies philosophy, is a choreographer and dancer. In her last solo performance Kaprica (Caprice) she started experimenting with voice. With melodies, texts and vocalization she continues the experiment with sound event Glasovanja (Voicings; but really hard to translate: Vo(ca)(li)/(ti)(za)tions?).

/text from the webpage of festival Rde?e zore/

*GLASOVANJA
Vi potrebujete moj glas.
Potrebujete moj glas, ker Va?ega ne sli?ite ve?.
Ne sli?ite ve? svojega glasu.
Ne sli?ite se ve?.
Ne sli?ite ve?.
Radi bi sli?ali.
? e raje bi bili sli?ani.
? e raje bi bili usli?ani.
Ne sli?ite se, ker samo stojite tiho in gledate.
Preve? ste poslu?ni.
Usli?al Vas bo moj glas, ki je sam o o gledalo Va?ega glasu.
Mojega glasu bo za Vas vedno preve? ali premalo.
Bolje Vam je, la?je Vam je, ?e ste gluhi hi hi hi.
Poslu?ajteeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee.
Ali bolje, la?je – glejte.
Glasovanja so sti?i??e stati?nega telesa, polnega glasu, in gibajo?ega glasu, brez podobe.
Galerije so prostor, kjer se gleda.
Telo je prostor, ki se poslu?a.
Glas je brez podobe.
Telo je brez glasu.
Telo, ki se ugla?uje.
Zape?ateno s podobo, razpade na glasove.
Poslu?a se.
Vznik podobe glasov in zvoka telesa.
Struktura glasu razpre pokrajino telesa.
Pade podoba – telo se uzre v glasu.
Za hip je telo podoba glasu, za hip je glas pokrajina telesa.
Zape?atena.

Kaprica /text from Maska webpage/
Irena Toma?in’s solo performance Kaprica uses voice as its medium. Voice obliviously reveals the history of the body. It unfolds the stories inscribed in it, stories which cannot be shaken off or altered, stories which have to and need to be told and lived through again and again. Obssessive persistence over the question which of the voices is the genuine one may be fleetingly resolved in a frail suspense, momentary exhale. As a follow-up a repeated slip into a play of re-examination of identity. Continual circulation of auto-reflection. A vicious circle which holds out only one alternative: silence.

Solo predstava Irene Toma?in z naslovom Kaprica za svoj medij uporablja glas. Glas nevede razkriva zgodovino telesa. Pripoveduje nam zgodbe, ki so vanj zapisane, ki se jih ne more znebiti ali jih spremeniti, zgodbe, ki jih mora in ho?e vedno znova pripovedovati, podo?ivljati. Obsesivno vztrajanje na vpra?anju, kateri od glasov je pravi, lahko najde za?asen odgovor v nekak?nem krhkem suspenzu, hipnem izdihu. Sledi ponoven zdrs v igro preizpra?evanja identitet. Konstantno kro?enje avtorefleksije. Za?aran krog, ki ponuja samo eno alternativo: ti?ino.